Po božičnih, domovanje Hozjanovih na Hotizi krasijo še pasijonske jaslice

Res je sicer, da nekateri trdijo, kako postne in velikonočne pobožnosti gredo v globino in nimajo kaj dosti opraviti z jaslicami, da temu očitno ni tako, saj postavitve postnih in velikonočnih prizorov, ne le v cerkvah, temveč tudi po zasebnih domovih in dvoriščih, postajajo vedno bolj priljubljene. Zanje se je v slovenščini že »udomačil« dobesedni prevod iz nemščine: pasijonske/postne jaslice in velikonočne jaslice.

Pasijonske in velikonočne jaslice so obsežnejše od božičnih, postavitve sledijo evangelijskemu časovnemu redu od cvetne nedelje do vstajenja: Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, umivanje nog pri zadnji večerji, postavitev evharistije, Jezus, ki na Oljski gori poti krvavi pot, pa vse do poti v Emavs. Ponekod jih postavijo že na pepelnico, drugje na tiho ali cvetno nedeljo. Da gre za veliko priljubljenost slednjih se že peto leto potrjuje pri družini Marije in Ivana Hozjan na Hotizi. To je prav tista družina, kjer že skoraj četrt stoletja, vsak konec leta, okrašujejo dvorišče in svojo hišo s tisočerimi lučkami, in seveda božičnimi jaslicami, kakršnih ni daleč naokoli. In dokler se v adventnem in božičnem času pri Hozjanovih bohoti na desetine tisočerih lučk, ki vsako leto v vas pritegnile množice občudovalcev iz vse Slovenije in mnogih tujih držav, sedaj dvorišče in celo domovanje Hozjanovih krasijo stotine figuric in predmetov, ki tvorijo pasijonske jaslice, kakršnih tudi ni veliko na severovzhodu države.

Pri Hozjanovih, kjer so imeli tri otroke, so povsem naključno začeli z velikonočnim okraševanjem, saj so že veliko prej imeli samo adventno oz. božično okrasitev. Kot pravi Marija Hozjan, so pred 24 leti začeli z urejanjem jasli, ki so jih najprej imeli v sobi. Takrat je hčerka Andreja dejala, da bi jih postavljali na dvorišču, ker da jih v sobi nihče ne vidi. Rečeno – storjeno, kajti že naslednje leto so začeli s postavitvijo jasli in okrasitvijo okrog hiše. Žal je pred 18 leti, natanko 1. februarja 2006 družino prizadela tragična nesreča, ko je nedaleč od hiše šolski avtobus do smrti povozil takrat 13-letno hčerko Andrejko. Hud šok po smrti najmlajše izmed treh otrok Hozjanovih je preostale družinske člane še bolj povezal. Danes starejši sin Jože z družino živi v sosednji Avstriji, mlajši sin Boštjan pa je doma. Hozjanovi so nadaljevali z božičnim okraševanjem, ki se je običajno začelo s postavljanjem vsaj dva meseca pred božičem. Pravzaprav je to bil spomin na tragično preminulo hčerko oz. sestro in Hozjanovi so na svojem dvorišču imeli na tisoče žarečih lučk, ki so vedno prižgane ob večerih, od 24. decembra, torej božičnega večera, do Treh kraljev, 6. januarja prihodnje leto. Okrasitev in vse jaslice so vedno blagoslavljali duhovnik, predvsem domači, občasno pa tudi soboški škof, msgr. dr. Peter Štumpf. “Vse to mi je dajalo volj do življenja po tragediji, ki nas je prizadela,” nam pove Marija, a to ni bilo vse.

Nekako povsod z mamo in očetom je bila tudi hčerka, ki je s trinajstimi leti nenadoma in nepričakovano prestopila prag tega življenja v blagodejno življenje pri Bogu. To je bilo tako nenadno in nepričakovano in predvsem boleče, da bi mamo in očeta lahko povsem strlo. Žalost in bolečina ob izgubi otroka je nekaj, kar se ne more zaceliti. Duševne rane se počasi, zelo počasi zaraščajo zgolj v brazgotine. Ob tragični izgubi otroka se starši lahko povsem zagrenijo in pri tem nekateri celo povsem izgubijo voljo do življenja, ali pa pričnejo pisati neko novo, smiselno življenjsko zgodbo. In prav to drugo se je zgodilo pri Hozjanovih. Niso se prepustili žalosti in obupu, temveč so v Andrejki uzrli svojo majhno, a tako zelo dragoceno lučko v nebesih, ki jih gleda, jih spremlja in jim sveti na poti do hiše pri nebeškem Očetu, kjer Andrejka že veselo doživlja slavo poveličanih v družbi neštetih nebeščanov, kot je pred leti ob blagoslovu jaslic dejal škof Štumpf.

Ivan Hozjan

Hozjanova sta poleg okraševanja doma, obiskovali tudi podobno okrašene domove in verske objekte, tudi ob veliki noči. “Pred petimi leti sva si z možem ogledala pasijonsko razstavo v cerkvi v Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer smo spoznali izdelovalko figur, Ivanko in njenega brata Mirana, ki ji pomaga. Takoj sva si naročila figure, ki sta je izdelala in smo pred petimi leti tudi mi začeli s postavitvijo pasijonskih oz. velikonočnih jaslic. To so različni motivi, ne le zajčki, zraven pa tudi zadnja večerja in še marsikaj,” nam pove Marija, ki je vesela vsakega obiskovalca, ki se ustavi ob njihovem domu. Ogled, čudovitih pasijonskih jasli, zadnje večerje, zajčkov in prihod na travniku in še marsičesa, kar bo blagoslovil tudi domači župnik Vilijem Kovač, je sicer možen ves postni čas ter tudi nekaj časa po veliki noči. “Veseli smo vsakega obiska in ogleda,” pove Marija Hozjan, ki dodaja, da sedaj vse, od postavitve, razporeditve in ureditve velikonočne “razstave” urejata z možem, pomaga pa jima še sin Boštjan.

Jaslična božična in sedaj še velikonočna zgodba Hozjanovih je zgodba o veri in upanju v Jezusa, ki edini zmore v naših srcih prebuditi voljo, da lahko tudi iz težkih življenjskih preizkušenj napravimo nekaj, kar lahko pomiri najprej nas in lahko razveseli tudi druge. To je zelo pomembno sporočilo Hozjanovih vsem nam, da nikoli ni dobro obupati, saj potrjujeta, da ju tudi pasijonske jaslice držijo po konci, ali kot pravi msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof: “Temine naših strahov lahko prežene samo Jezusova luč, ki nam sveti iz nebes. V tej luči se lahko bolje spoznamo, kdo smo in kam gremo: smo Božji otroci in smo popotniki do Očetove hiše v nebesih. Ne hodimo sami, ampak hodimo skupaj. Tako kot prihajamo skupaj gledat in občudovat tudi jaslice Hozjanovih, tako bomo skupaj tudi v nebesih, ko bomo občudovali čudovito in neminljivo luč slave nebeškega Očeta. Dragi Hozjanovi, hvala, da nam že več kot 20 let pripravljate veselje z jaslicami v prečudovitih lučkah. Naj se vam te lučke spreminjajo v čudovite bisere v nebesih, ki vam jih bo nekoč vaša Andrejka nasipala v vaše dobrotne roke, da boste z njimi počastili živega, dobrotnega Boga.”