Izredna seja DZ: V govoru predsednica Republike še posebno izpostavila Ljudsko univerzo Lendava ter direktorico Hojnik Kelenc
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je na izredni seji nagovorila Državni zbor. Predstavila je svoje stališče o razmerah v jugovzhodni Sloveniji po tragičnem dogodku v Novem mestu in pomenu učinkovite integracije romske skupnosti. Med drugim je v svojem govoru še posebno izpostavila Ljudsko univerzo Lendava ter direktorico Hojnik Kelenc kot primer dobre prakse.
V svojem govoru pa se je predsednica Republike dotaknila tudi obiska v romskem naselju Pušča ter še posebno izpostavila Ljudsko univerzo Lendava ter direktorico Hojnik Kelenc kot primer dobre prakse. prav Ljudska univerza Lendava je namreč tisti javni zavod, ki se pri svojem delovanju ogromno dotika Romov in njihovih vprašanj, Rominje pa tudi zaposluje in z romsko skupnostjo ogromno sodeluje, še poseje pri njihovem opolnomočenju. Tukaj seveda ne gre spregledati niti številnih uspešno izpeljanih projektov.
In kaj točno je v tem segmentu med svojim govorom dejala predsednica Republike dr. Nataša Pirc Musar?
“V lanskem letu sem obiskala romsko naselje Pušča in tamkajšnji vrtec ter bila resnično hvaležna lokalni skupnosti, ki z veliko truda uspeva ustvarjati mirno sobivanje prebivalcev in prebivalk, zgledna pa je tudi vključenost tamkajšnjih otrok v vrtec in osnovnošolsko izobraževanje. Ob tem moram omeniti dobre prakse iz delovanja Ljudske univerze Lendava, kjer v zadnjem desetletju intenzivno izvajajo programe, vsebinsko vezane na izobraževanje in socialno vključevanje Romov. Gre za projekte socialne aktivacije za opolnomočenje žensk v romski skupnosti, digitalne vključenosti romskih deklet in žensk, osvetlitve navdihujočih zgodb uspešnih Romov in Rominj in razvijanje ključnih kompetenc romskih učencev, predvsem bralne pismenosti.
Gospa Rahela Hojnik Kelenc, ki je direktorica Ljudske univerze Lendava in že dvajset let dela z Romi v Prekmurju, je na svojem Facebook profilu pred dnevi zapisala, citiram: ‘Naši Romi niso drugačni – razlika je v tem, da so jim naši predniki ponudili roko, priložnost in možnost vključevanja v družbo. V Prekmurju se je postopno vzpostavljalo sožitje, ki je temeljilo na medsebojnem spoštovanju, pomoči in zavedanju, da živimo v istem prostoru in delimo skupno prihodnost. Pomembno vlogo pri tem so imeli tudi župani vseh občin v naši regiji, ki so se v preteklosti trudili omogočiti sobivanje romske skupnosti in večinskega prebivalstva – z vztrajnostjo, dialogom in pripravljenostjo poiskati skupne rešitve. To so bili majhni, a odločilni koraki, ki so omogočili, da lahko govorimo o izobraženih, zaposlenih in aktivnih Romih, ki so del naše skupnosti in prispevajo k njenemu razvoju.’ Konec citata. Njen zapis je kot žarek svetlobe in upanja, da je mogoče, da se da, da nikoli ni prepozno.
Za to torej gre: za vključevanje, ne izključevanje. Dostojanstvo, ne zanikanje pravice do dostojanstva. Samozavest, da vsak med nami lahko prispeva k družbi. Ne nesamozavest, popustiti pred strahom in nezaupanjem. In, ključno: nič o Romih brez Romov.”
Rahela Hojnik Kelenc
Pisanje Rahele Hojnik Kelenc na Facebooku
“Dogodki zadnjega tedna so me pretresli. Tako tragična smrt Aleša kot deroča reka žaljivih komentarjev napram romski skupnosti. Vsak dan, ko se prebijam skozi množico komentarjev, se sprašujem: ‘Kam za hudiča smo zabredli kot družba?’
Na družbenih omrežjih se verbalno obračunava brez kančka etike in morale, človečnost pa se je izgubila že daleč nazaj, najverjetneje nekje v prevodu. Desni s prstom kažejo na leve, večinci na Rome… Kot družba smo izgubili kompas pri vsesplošnem iskanju krivca za trenutno stanje. Nihče od pogumnih komentatorjev pa se ne vpraša, kaj je naredil sam in kaj smo naredili kot družba, da Aleš ne bi bil umrl, da Romi ne bi živeli nekje na robu naše družbe, večino časa pozabljeni od vseh in prepogosto v navzkrižju z zakonom. Ampak, saj veste, kako je… Tisto, česar ne vidiš, ne obstaja. Tisto, s čemer nimaš osebne izkušnje, z lahkoto lahko razcefraš, ponižaš in obsojaš. In dam staviti, da 95% tistih, ki se tako brezsramno spravljajo na Rome, z njimi nima osebnih izkušenj. So pa slišali… ali prebrali…
Še danes se živo spomnim svojih začetkov v izobraževanju odraslih, čeravno bom naslednje leto bom praznovala četrt stoletja. Moje prve besede so bile: ‘Delala bom, kar boste hoteli, ampak s Cigani pa nikoli!’ Ja, to so bile moje prve besede, četudi sem celo osnovno šolo imela sošolca Roma in v bistvu z nobenim Romom nisem imela slabe izkušnje. Sem pa slišala, da je z njimi nemogoče delati, da jih izobraževanje ne zanima in da se tako ali tako ne bodo nikoli spremenili. Ampak, tako kot je vedno v življenju… Še preden sem se dobro obrnila, sem morala v romsko naselje predstavit program osnovne šole za odrasle. Dokaz, da se zarečenega kruha največ poje. Jaz sem se ga najedlaa. Še danes ga imam polna usta in ga pridno žvečim. In z veseljem ga bom do konca moje aktivne dobe, pa tudi po njej. Ker je kruh dobil okus in ker ga lahko oplaknem z vsemi zgodbami o majhnih korakih in velikih zgodbah, ki me navdajajo z upanjem, veseljem in zavedanjem, da je vse mogoče.
V moje življenje so počasi začeli prihajati Nataša, Silvija, Tomi, Robi, Gordana, Stevo, Minka, Milan, Rada, Sandi, Samanta, Tina, Megi, Vinci, Aljoša, Ludvik, Nada, Adrijana, Mirko, Andrej (danes Bakreni), Darko, Sonja… Kasneje še Laura, Antonela, Eugenija, Leo, Emina… To je le nekaj imen tistih, ki so zaznamovali moje življenje in mi pomagali opraviti z vsemi – tudi tistimi najbolj skritimi – predsodki in stereotipi. Ko sem mislila, da sem svojo zgodbo že zaokrožila, so v moje življenje prišli še Dragan, Nadica, Božidar, Sead, Emina, Maria, Aniko…, ki so mi predstavili življenje Romov v drugih državah in razširili moje razumevanje sveta. Vsak od njih mi je nekaj dal – drobno spoznanje, iskren nasmeh, zaupanje, pogovor, včasih pa tudi lekcijo o potrpežljivosti in sprejemanju. To so neprecenljiva darila, ki jih ne moreš kupiti, lahko jih le prejmeš – če si pripravljen poslušati in videti človeka pred seboj.
Danes imam že pet sodelavk, ki so pripadnice romske skupnosti, in na vsako izmed njih sem neizmerno ponosna. Nekaterih se spomnim še kot majhnih deklic, ki so prihajale na delavnice, polne radovednosti in vprašanj. Danes so odrasle ženske, sodelavke, strokovnjakinje – dokaz, da se spremembe dogajajo tam, kjer jim damo priložnost.
Z Natašo pa verjamem, da naju veže nekaj več kot le delo. Med nama je zagotovo neka karmična povezanost, tista posebna nit, ki se ne zgodi po naključju. Rojeni sva na isti dan – in to se mi nikoli ni zdelo zgolj zanimivo naključje. Kot da bi življenje že vnaprej vedelo, da bova nekoč stali druga ob drugi – jaz, da odprem vrata, ona, da skozi njih pogumno stopi.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da sva si skozi leta dajali moč. Ko je rasla ona, sem rasla tudi jaz – kot človek, kot nekdo, ki se uči sprejemati in verjeti v potencial vsakega človeka. In morda je prav to tisto, kar me vedno znova potrjuje v prepričanju, da nič ni naključno. Da se naše poti križajo z namenom, ko smo pripravljeni videti in čutiti.
S Sandijem, mojim ljubim prijateljem, sva to, da naključij ni, ampak je vse na ključ, ugotovila že kako desetletje nazaj. Danes vem, da so vsi Romi, ki so mi v življenju prekrižali pot, tja bili postavljeni z namenom. Vsak izmed njih me je nekaj naučil. Eden potrpežljivosti, drugi zaupanja, tretji poguma, da kljubuješ življenju, četudi se ti večkrat zdi, da se podira svet. Naučili so me, da se iskrenost ne meri v besedah, ampak v pogledih. Da toplina ne potrebuje velikih hiš, ampak odprto srce. In da spoštovanje ni samoumevno – gradi se z dejanji, dan za dnem. In ko me danes tu in tam še vedno kdo povpraša: »Pa vi, ste tudi Rominja?« Mirno odgovorim: »Seveda. Vedno pogosteje.«
Hvaležna sem, da sem srečala vse te ljudi, ki so mi pokazali, da se ljubezen in sprejemanje ne merita v etnični pripadnosti, barvi kože, las in oči. Če bi morala svojo zgodbo povzeti v eni sami misli, bi rekla: »Ni pomembno, od kod prihajaš, ampak kam skupaj zmoremo priti.« Zato ne iščem krivca, temveč ogledalo. V njem vidim sebe, vas, nas – družbo, ki mora znova najti kompas človečnosti. Ko bomo nehali kazati s prstom in si bomo znali seči v roke, bomo razumeli, da pravi napredek ne raste iz obsojanja, ampak iz povezovanja. In dokler bom tukaj, bom delala vse, kar zmorem, da bomo drug v drugem znali prepoznati človeka, ne sovražnika.”
Naslovna fotografija: Predsednica republike Nataša Pirc Musar. FOTO: DZ/Matija Sušnik
