V register nesnovne kulturne dediščine vpisana nova enota, priprava prekmurske gibanice
Register kulturne dediščine je osrednja zbirka podatkov o dediščini v Sloveniji. Voden je s strani Ministrstva za kulturo zaradi informacijske podpore izvajanju varstva dediščine, namenjen pa je tudi predstavljanju in raziskovanju dediščine ter vzgoji, izobraževanju in razvijanju zavesti javnosti o dediščini. V register nesnovne kulturne dediščine je tako bila vpisana nova enota, priprava prekmurske gibanice.
Prekmurska gibanica je najbolj znana praznična sladka pogača iz Prekmurja. Pripravljena je iz krhkega in vlečenega testa, štirih različnih nadevov (skutnega, makovega, orehovega in jabolčnega) in smetanovega ter maščobnega poliva. Največkrat jo pripravljajo ob slavjih in drugih priložnostih, kot so šege življenjskega kroga (krst, poroka), cerkvena žegnanja, prireditve, ponekod je na mizah tudi ob večjih praznikih (božič, novo leto, velika noč).
Velja za tradicionalno slovensko jed v Panonskem svetu Slovenije, poznana in cenjena pa je tudi na širšem območju Slovenije in med slovenskimi izseljenci. Leta 2006 je bila prekmurska gibanica na podlagi Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. V okviru evropske sheme kakovosti je prekmurska gibanica leta 2010 dobila naziv “Zajamčena tradicionalna posebnost”. Pod imenom prekmurska gibanica in s prejetim zaščitnim znakom jo lahko prodajajo le certificirani proizvajalci.
Prekmurska gibanica naj bi dobila ime po narečnem izrazu za gubo (“güba”), saj naj bi bila sestavljena iz več gub (plasti testa) oziroma naj bi nastala s postopkom gubanja. Izvor besede gibanica izhaja iz starih izrazov za jerbas za pecivo (“gibâničnik”, “gibâničnjak”) in peka (“gibâničar”). Do sedaj za najstarejšo znano omembo prekmurske gibanice kot sladice, ki so jo običajno uživali na ženitovanjskih slavjih, velja omemba župnika na Gornjem in Spodnjem Seniku pri Monoštru Jožefa Košiča iz leta 1828. Prekmurska gibanica kot pečena močnata jed in načini njene priprave so opisani v znanstveni študiji etnologa prof. dr. Vilka Novaka Ljudska prehrana v Prekmurju (1947).
Opis enote dediščine v registru je osebna izkaznica posamezne enote in vsebuje osnovne podatke o njej. Poleg opisnih podatkov vsebuje tudi geolokacijske podatke. Z vpisom enota dediščine dobi enotno identifikacijo dediščine, EID (prej evidenčno številko dediščine, EŠD), ki enoto enolično identificira in jo uporabljamo v vseh postopkih varstva (evidentiranje, dokumentiranje, razglašanje kulturnih spomenikov, varstvo dediščine v prostorskih aktih, izdajanje kulturnovarstvenih aktov, financiranje in drugih). Enota dediščine, ki je izgubila dediščinske lastnosti, ostane evidentirana v registru, čeprav je v prostoru ne varujemo več, dokumentarno (arhivsko) varstvo.
FOTO: Tomo Jeseničnik
