V Register nesnovne kulturne dediščine je bilo vpisano tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju

Ministrstvo za kulturo je 22. februarja v Register nesnovne kulturne dediščine vpisalo tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju. Po domače povedano, prekmurski Pozvačin je tudi uradno postal del slovenske kulturne dediščine.

V Prekmurju je ohranjeno vabljenje na poroko, ki je bilo v preteklosti del tradicionalne poroke. Pozvačin v značilni opravi na prošnjo ženina in neveste obiskuje njune sorodnike, sosede, znance ter prijatelje in jih s posebnim, pogosto šaljivim nagovorom vabi na poroko. Na Dólinskem na poroko (gostüvanje) vabi pozvačin ali zvač, na Goričkem vabovec, zvačin, zvač in drüžban, v prekmurskih vaseh z madžarskim prebivalstvom pa vendéghivó ali pozovič. Najbolj pogosti so pozvačini v Dolinskem delu Prekmurja (Beltinci, Lipa, Odranci, Črenšovci, Turnišče, Velika Polana in Bogojina), še posebej v okolici Beltincev.

Najbolj pogosti so pozvačini v Dolinskem delu Prekmurja (Beltinci, Lipa, Odranci, Črenšovci, Turnišče, Velika Polana in Bogojina), še posebej v okolici Beltincev. V vlogi pozvačina največkrat nastopajo poročeni moški, pogosto sorodniki ženina ali neveste, ki jih poprosita za sodelovanje pri vabljenju na poroko. Za naprošenega je to velika čast, zato prošnje nikoli ne zavrnejo. Lahko pa v vlogi pozvačina nastopa tudi kdo drug. Nekateri mlajši moški nastopajo v vlogi pozvačina le enkrat, nekateri starejši moški pa tudi večkrat. Pozvačin mora biti vesel in zgovoren ter spoštovan v sorodstvu. Sam poskrbi za primerno opravo, rekvizite in obrazec šaljivega besedila vabila (pozvačinski guč), v hiši, ki vabi na poroko, pa poskrbijo za papirnato okrasje in pomagajo pozvačinu pri oblačenju.

vizite in obrazec šaljivega besedila vabila (pozvačinski guč), v hiši, ki vabi na poroko, pa poskrbijo za papirnato okrasje in pomagajo pozvačinu pri oblačenju. Pozvačin je prepoznaven po svojem zunanjem videzu. Čez suknjo ali srajco ima preko obeh ramen ogrnjeno veliko ruto ali na vsaki rami dolgo brisačo z okrasjem iz dolgih pisanih trakov (cmerje) in cvetja iz krep papirja. Pokrit je z okroglim ali koničastim klobukom, okrašenim s papirnatimi trakovi in cvetjem, na vrhu klobuka so zataknjena pavja, fazanova ali petelinja peresa. Obut je v visoke škornje, pod vsakim kolenom ima obešena zvončka, s katerima opozarja na svoj prihod. V eni roki nosi ježevko – sekiro, ovito z ježevo kožo, okrašeno s papirnatimi trakovi in rožami ter z zvončkom. V drugi roki ima trobento ali kravji rog. Pri sebi ima čutari, eno napolnjeno z vinom in eno s prosom. V platneni ali usnjeni torbi ali cekarju iz ličja nosi kruh, bonbone za otroke, zemljevid in vabilo. Oblačila in okrasje se lahko po posameznih krajih nekoliko razlikujejo.

FOTO: Boštjan Rous

Na poroko lahko vse svate vabi en pozvačin ali pa eden vabi svate neveste in drugi svate ženina

Največkrat začne vabiti nekaj tednov pred poroko. Najprej obišče krajevno bolj oddaljene, na koncu še bližnje povabljence. Sosede obišče v četrtek pred poroko. Bližnje povabljence obišče peš, k bolj oddaljenim se po potrebi odpelje z avtomobilom. Na poti od hiše do hiše uprizarja razne vragolije, pozdravlja mimoidoče in jim ponuja pijačo, otrokom bonbone. Mlade ženske preganja z ježevko. Ko pride do hiše povabljencev, v šaljivem narečnem govoru pove, kdo ga je poslal in kdaj in kje bo poroka. Govor vključuje tudi del besedila iz knjižice Starišinstvo in zvačinstvo, prvič natisnjeno leta 1807 in zadnjič leta 1929, danes pa imajo ta besedila več krajevnih različic. Povabljencem ponudi vino in kruh, domači se zahvalijo za povabilo in pozvačina pogostijo s hrano in pijačo ter mu dajo denarni prispevek. V petek in soboto pozvačin pomaga pri pripravah na gostijo. Na dan gostije v tradicionalni opravi pred cerkvijo počaka svate, potem pa v običajnih oblačilih in ponekod tudi z belim predpasnikom razporeja svate k mizi, pomaga pri strežbi in skrbi za dobro vzdušje.

Vabljenje na poroko s pomočjo pozvačina je element tradicionalnih poročnih šeg v Prekmurju, ki se je ohranil do danes. Poleg tradicionalnega poteka vabljenja na poroko prispeva tudi k ohranjanju rokodelskih znanj, povezanih z izdelovanjem papirnatih rož in drugega okrasja ter tradicionalnega govora. Vabljenje na poroko s pomočjo pozvačina je pomemben del lokalne identitete. Tako se npr. okrasni trakovi pozvačina pojavljajo v logotipu občine Beltinci. Kot lik, pomemben za ohranjanje tradicionalne poročne šege, se pozvačin pojavlja na festivalih in folklornih prireditvah. V pustnem času pa je nepogrešljiv lik na borovem gostüvanju.