Tlakovci spomina: Glavna ulica 68, Lendava

Danes, 17. septembra 2019 bomo v Lendavi na Glavni ulici v pločnik, med tlakovce pred nekdanjimi domovanji treh judovskih družin umestili tlakovce spomina in jih tako na simboličen način vrnili na ulice našega mesta. Gre za projekt Sinagoge Maribor za krepitev spomina na žrtve holokavsta, ki se bo v torek izvedel tudi v Lendavi. Na spletnem portalu Lendavainfo.com Vam že od minulega petka predstavljamo usodo treh družin, pred domovanji katerih bodo tlakovci tudi položeni. Danes Vam predstavljamo zadnjo družino v nizu, tokrat iz naslova Glavna ulica 68.

Leta 1931 v Lendavi rojeni Támas/Tomislav se je spominjal časa pred II. svetovno vojno kot obdobja udobnega in mirnega življenja. Njegov leta 1902 v Lendavi rojeni oče József/Josip je skupaj z bratom Andrásom/Andrejem po svojem leta 1936 umrlem očetu Arnoldu podedoval mlin in opekarno v Dolgi vasi. Támasova mama leta 1911 v Bácsalmásu rojena Rozalija/Roza, roj. Stein, se je priženila v Lendavo. Bila je gonilna sila lokalnega ženskega judovskega društva. Leta 1939 se je rodila Támasova sestra Vera. Družina je živela skupaj z leta 1884 v Lendavi rojeno Támasovo babico Rozalijo/Rozo, roj. Wortman, v zgradbi z današnjim naslovom Glavna ulica 68. Nekaj hiš naprej je živel stric András z ženo Saro/Šarolto, roj. Beer, in hčerjo Nado. Kar je Támasa ločilo od večine njegovih vrstnikov je bilo veliko prebranih knjig in filatelija.

Začetek madžarske okupacije si je Támas zapomnil zaradi izginitve slik mladega jugoslovanskega kralja Petra II., ki ga je sicer imel za osebnega vzornika. Uvedba antijudovskih ukrepov mu je bila jasna zaradi zaplembe pritličja družinske hiše in posledične babičine preselitve v nadstropje k Támasovi družini. Razmere so se dramatično spremenile po 19.3.1944, ko se je začela nemška okupacija Madžarske. Najbolj opazen je bil 5.4.1944 uveden ukaz po katerem so morali vsi Judje na Madžarskem starejši od šestih let, torej tudi Támas, nositi rumeno 10 cm x 10 cm veliko Davidovo zvezdo prišito na obleko na levi strani prsi. Ko so 26.4.1944 madžarski žandarji vstopili v stanovanja za aretacijo predvidenih lendavskih Judov, so jim prebrali ukaz o aretaciji in zaplembi premoženja.

V samo pol ure so se morali pripraviti za odhod v neznano. Támas se je spominjal, da se je ukaz končal z besedami: “Kdor tega ne bo storil in ne bo predal dragocenosti, bo ustreljen na licu mesta!” Še ne trinajstletni navdušeni filatelist je po razmisleku ob denar, nakit in dokumente, ki so jih starša in babica položila na mizo v jedilnici, položil svojo največjo dragocenost: albume z znamkami. Do večera so v lendavski sinagogi zbrali 112 Judov. Naslednji dan so bili aretirani lendavski Judje odpeljani preko Čakovca do Nagykanizse, kamor so prispeli 28.4.1944. Tukaj so takoj organizirali prvi transport predvsem za delo sposobnih ljudi za Auschwitz. Med njimi je bil tudi Támasov oče. Nikoli več ga ni videl. Ostali so ostali zaprti v Nagykanizsi do 18.5.1944. Tega dne so vse Jude zaprte v Nagykanizsi odpeljali v Auschwitz.

Tja so prispeli 21.5.1944. Morda je bil ta dan najbolj grozljiv datum v vsem času obstoja taborišča Auschwitz: na ta dan je s šestimi transporti iz Madžarske, eden od njih je bil tudi transport iz Nagykanizse, prispelo več kot 17.000 Judov, od katerih so jih okoli 13.000 takoj po selekciji usmrtili. Po skritem nasvetu enega izmed taboriščnikov se je Támas pri selekciji zlagal, da je star 16 let. Takrat je zadnjič videl babico, mamo in sestro. Kasneje se je spominjal tega trenutka: “Ko sem pogledal nazaj, sem videl mamo, ki je bila stara 32 let in bi bila lahko prav tako razvrščena med delavce, vendar se ni hotela ločiti od hčerke. Vedela je, da bo umrla skupaj z njo.” Istega dne sta v Auschwitzu umrli tudi Támaseva sestrična in njena mama.

Z izjemno voljo in veliko sreče je Támas preživel več kot pol leta v podružničnem taborišču Jawischowitz ob tamkajšnjem rudniku premoga. 17.1.1945 je bilo to taborišče razpuščeno. Z ostalimi sotaboriščniki je Támas v “maršu smrti” prišel do železniške postaje v Gliwicah, kamor je morda istočasno prišel njegov oče s svojim “maršem smrti.” Kot je Támas izvedel po vojni je bil oče tukaj ustreljen samo zaradi tega, ker je izstopil iz vrste, da bi pobral sneg in se odžejal. Támas je bil iz Gliwicod z vlakom odpeljan v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Tja je prispel 22.1.1945. Ob prihodu v Buchenwald je bil visok 161 cm in tehtal 40 kg. Ponovno, z izjemno voljo in veliko sreče, je preživel čas do prihoda Američanov, ki so Buchenwald osvobodili 11.4.1945.

Buchenwald je zapustil z jugoslovanskim transportom. Ko se je vlak na poti v Lendavo ustavil v Baji na Madžarskem, so mu tamkajšnji sorodniki povedali, da ga v Lendavi nihče ne čaka, saj so umrli vsi razen strica Andrása, ki je že živel na Madžarskem. Po bivanju pri sorodnikih v Baji in šolanju v Budimpešti je leta 1949 ilegalno zapustil Madžarsko. Preko Slovaške, Avstrije in Francije je leta 1950 prišel v Izrael. Tam je leta 1953 spremenil ime v Yoel Shachar in postal soustanovitelj kibuca Dror v puščavi Negev. V Lendavo se je prvič vrnil leta 1967. Po precejšnjih birokratskih zapletih je leta 1993 uspel dokazati, da ni umrl v Auschwitzu. Svoje rojstno mesto je počastil s podaritvijo svoje edine družinske zapuščine, šestih kozarcev za konjak, za leta 2002 oprto stalno razstavo v lendavski sinagogi. Leta 2013 je zapisal svoje spomine v obliki avtobiografskega romana z naslovom Tibi. Dečkovo potovanje. Izdal ga je v angleščini, hebrejščini, madžarščini in nemščini, žal pa še ne v slovenščini. Ker je leta 2018 umrl, naloga ostaja.

Avtor: Boris Hajdinjak