Pogled v zgodovino: Živel je med nami… Mihael Vajda iz Mlinske ulice

Čebelar, član Čebelarskega društva Lendava Ladislav Bagladi iz Lendave, nekdanji miličnik ter pred odhodom v pokoj komandir mejne milice na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu v Dolgi vasi, sedaj pa ljubiteljski raziskovalec tukajšnje zgodovine, je za naš spletni medij ter za vas, dragi bralci, pripravil zanimiv članek o Lendavčanu, Mihaelu Vajdi iz Mlinske ulice.

“Zgodovina je učiteljica življenja, ki piše resnične zgodbe znanih in neznanih ljudi, ki dajo misliti … Bližajoči prazniki v novembru naj ne bodo le priložnost za obisk grobov, temveč tudi za trenutek razmisleka o naši lastni poti, povezanosti z družino in vrednotah, ki jih želimo predati naprej. To je možnost in izziv za vse nas, da bi za svojim življenjem pričevali o dobrem ne glede na vsakodnevne izkušnje. Zapisal sem resnično zgodbo, ki jo želim deliti z vami, o življenju občana Lendave, človeku, sokrajanu, Lendavčanu, ki je del življenja preživel v Lendavi,” je zgodbo začel Ladislav Bagladi.

Mihael Vajda, rojen 29. septembra 1885 v Bukovcih pri Ptuju, je bil človek časa, v katerem so se zgodovine prelamljale čez hrbte posameznikov. Bil je mož dolžnosti, predan službi, družini in domovini, pa tudi človek, ki je nosil posledice vojn in političnih prevratov, ki so zaznamovali prvo polovico 20. stoletja.

Rodil se je očetu Mihaelu Vajdi in materi Elizabeti Poljanec. Iz preprostega okolja, a s trdno voljo, je že zgodaj začel svojo pot v vojaški službi. Dne 8. oktobra 1906 je stopil v vrste stalne vojske nekdanje Avstro-Ogrske monarhije, kjer je služil do 12. septembra 1909. Ta izkušnja je nedvomno utrdila njegovo odločnost in odgovornost, kar mu je odprlo vrata v žandarmerijo.

Življenje ga je poklicalo v vrste žandarmerije 3. marca 1910, kjer je služil zvesto in predano vse do 24. aprila 1934. V tem času, natančneje 6. septembra 1923, je bil povišan v čin žandarskega narednika, v katerem je služboval vse do upokojitve. Svojo dolžnost je opravljal tudi v najtežjih trenutkih, saj se je med leti 1914 in 1920 udeležil prve svetovne vojne. V času, ko je Evropa gorela, je bil eden tistih, ki so nosili uniformo, ne iz želje po oblasti, temveč iz zavezanosti redu in varnosti.

Toda dolga leta službovanja so terjala svoj davek. Po mnenju Super-revizijske komisije 4. armadnega okrožja z dne 10. februarja 1933, je bil med opravljanjem službe poškodovan, kar je vplivalo na njegovo zdravstveno stanje in sposobnost za nadaljnjo službo. Maja 1934 se je tako upokojil in si življenje uredil v Dolnji Lendavi, na naslovu Mlinska ulica 9. V tem času je bil poročen z ženo Rozalijo Vajda, rojeno Horvat, iz Bukovnice. Skupaj sta imela dva otroka, ki sta bila ob času njegove upokojitve stara 16 in 18 let.

Tudi v pokoju ni miroval. S svojim življenjskim nazorom in izkušnjami se je 6. decembra 1939 pridružil Zvezi Maistrovih borcev v Mariboru, kot redni član skupine dobrovoljcev žandarmerije. Nosil je člansko izkaznico številka 1942/39, kar potrjuje njegovo aktivno vlogo tudi v veteranskih krogih.

Žal pa tudi upokojitev ni prinesla miru. Septembra 1942 mu je bila pokojnina ustavljena s strani madžarskih oblasti. Aprila 1943 je bil interniran in pod policijskim nadzorom premeščen v kraja Földes in Horgos na Madžarskem. Ti dogodki so zaznamovali njegove zadnje življenjske dni, a niso zlomili njegovega dostojanstva.

Mihael Vajda je umrl 13. novembra 1956 v Lendavi, na naslovu Mlinska ulica 10. Za seboj je pustil življenjsko zgodbo, ki je hkrati zgodba mnogih – zgodba služenja, zvestobe, odpora in pokončne drže v težkih časih.

Spomin na njega ostaja tih, a močan opomin, da so zgodovine pogosto stkane iz osebnih usod. In Mihael Vajda je bil človek, ki je svojo usodo živel s pokončno držo in brez velikih besed – tiho, a zvesto med nami.

“Zahvala Dragici Ošlaj, ki mi je zaupala družinsko zgodbo, da jo lahko delim z vami,” zaključi Ladislav Bagladi.

Ladislav Bagladi