Kulturna dediščina nam propada pred očmi

Na reki Muri je bilo nekdaj veliko mlinov, ki jih je poganjala voda. Sčasoma so skoraj vsi propadli in pred mnogimi desetletji so se pri takratni lendavski kulturni skupnosti odločili, da bodo kupili rečni mlin in ga etnografsko zaščitili, ta pa sedaj klavrno propada.

Na reki Muri je bilo nekdaj veliko mlinov, ki jih je poganjala voda. Sčasoma so skoraj vsi propadli in pred mnogimi desetletji so se pri takratni lendavski kulturni skupnosti odločili, da bodo kupili rečni mlin in ga etnografsko zaščitili. Kupljeni mlin so postavili na dva čolna in ga postavili v Gradbenikovi gramoznici pri Petišovcih. Nad njim je bdela kulturna skupnost, drugim pa je bilo kaj malo mar in mlin je začel propadati.

Ob snemanju filma »Strici so mi povedali« po romanu pisatelja Miška Kranjca, so delavci Vibe filma mlin obnovili  in ga namestili na reko Muro pri hotiškem brodu. Po snemanju mlina, od takrat je minilo že nekaj desetletij, so ga postavili v bližino hotela Lipa v Lendavi in ga ponovno prepustili zobu časa. Le kakšna bo njegova nadaljnja usoda?

Maketa plavajočega mlina pri hotelu Lipa v Lendavi je danes žalostna, mlinsko kolo je že zdavnaj razpadlo in del mlina je že prerasla trava in različno vejevje. Čeprav je v notranjosti mlina nekaj mlinarske opreme se le-te ne da videti, kajti hoditi po lesenih stopnicah v notranjost mlina je »smrtno nevarno«. Vodstvo Term Lendava je na mlin prilepilo obvestilo je zadrževanje okrog mlina prepovedano. Ker so Terme Lendava s hotelom Lipa znane daleč na okrog, kajti v mestu pod obronkih lendavskih goric in v zdravilišče Terme Lendava prihajajo turisti na oddih in zdravljenje v to zdravilišče iz celega sveta, se vsi obiskovalci sprašujejo zakaj se ne zaščiti in ne obnovi ta kulturna dediščina, saj jo iz dneva v dan najeda zob časa in vse bolj propada.

Mlin in mlinsko kolo je zgrajeno iz lesa in je nezaščiteno. Če bi bil primerno zaščiten ne bi tako propadal. Le malo take kulturne dediščine je v Pomurju in ta v Lendavi bo v kratkem propadla pred našimi očmi.

Jože Žerdin