Iztok Utroša: “Moji cilji so usmerjeni v trenersko smer”

“Uzwil je prijetno mesto v kantonu St. Gallen, nedaleč od Bodenskega jezera ter nemške in avstrijske meje. Večina prebivalcev (20 %) je nemško govorečih Švicarjev, preostali del pa so Nemci, Avstrijci, Italijani in iz držav nekdanje Jugoslavije. Badmintonski klub Uzwil je moj prvi klub za katerega sem nastopal v Švici in tako je vse od podpisa prve pogodbe, ostalo do danes. Klub se je leta 2012 uvrstil v najvišjo švicarsko ligo in ker so bili novinci v ligi,  so iskali kvalitetnejšega igralca. Takrat sem igral v Avstriji in iskal nove izzive, zato smo hitro našli skupni interes. V zadnji sezoni sem ob obveznostih v klubu, prevzel še naloge pri Švicarski badmintonski zvezi, kjer sem selektor mladinske reprezentance U 17.”

“Leto 2016 je bilo zame prelomno.”

BC Uzwil je trikratni klubski švicarski prvak (2014, 2015, 2019). Prva dva naslova ste z njim osvojili kot igralec, lansko leto prvič tudi v vlogi glavnega trenerja. Povsem profesionalno športno pot v tem klubu ste začeli leta 2016, zadnji dve leti ste tudi glavni trener. Kako ocenjujete to obdobje?

“To je bilo dolgo in turbulentno obdobje. Začel sem kot igralec, kar pomeni, da sem bil v Uzwilu samo ob vikendih, ko smo imeli klubske ligaške tekme. Treniral in živel sem še vedno v Lendavi. Leto 2016 je bilo zame prelomno. Znašel sem se pred vprašanjem, ali bom nadaljeval mednarodno tekmovalno športno pot, ali pa bom sprejel ponudbo kluba in se podal v trenerske vode. Po tehtnem razmisleku in pogovorih z ljudmi okrog sebe, sem se odločil podati v trenerske vode in zaključiti kariero profesionalnega igralca. Največji razlog za to odločitev je bila negotovost pri zagotavljanju materialnih sredstev za igralsko kariero, saj so mi na Badmintonski zvezi Slovenije dali vedeti, da ne polagajo več upov vame. Zato je bila odločitev nekoliko lažja in sem sprejel ponudbo, da prevzamem nalogo glavnega trenerja in igralca v prvi švicarski badmintonski ligi. Te naloge opravljam še danes.”

Kakšno ekipo imate? V njej sta tudi Ukrajinec Artem Pochtarev in Poljak Adam Cwalina. Ali gre za povsem profesionalno ekipo?

“Prva ekipa BC Uzwil je sestavljena iz domačih klubskih igralcev, ki nekateri igrajo tudi za švicarsko reprezentanco in tujih igralcev. Adam in Artem sta okrepitvi iz tujine, kar pomeni, da tako kot sem nekoč jaz, prihajata za vikende in nastopata samo na ligaških tekmah. Domačini, ki so švicarski reprezentanti pa med tednom trenirajo v nacionalnem badmintonskem centru v Bernu, ob koncu tedna pa trenirajo v klubu in igrajo tekme v ligi. Tretji del ekipe so naši domači igralci, ki trenirajo le v klubu. To so neprofesionalni športniki, saj hodijo v službo/šolo, a so za klub izrednega pomena.”

“Profesionalni igralec badmintona je ena najlepših stvari, ki si jih lahko predstavljam kot poklic.”

Kako je biti profesionalni igralec v badmintonu? Koliko igralcev v Švici se ukvarja profesionalno z badmintonom?

“Profesionalni igralec badmintona je ena najlepših stvari, ki si jih lahko predstavljam kot poklic. Priti do tega in biti uspešen, pa ni lahko, še posebej v Sloveniji. Ob tem, da je potrebno veliko časa in energije vlagati v treninge, imaš še veliko drugih nalog in obveznosti. V mojem primeru sem moral namreč vse organizirati sam. Od dvorane za individualne treninge, potovanj, sponzorjev, priprav, sparingov, stikov z javnostmi in tako naprej. Imel sem to srečo, da mi je bil v veliko pomoč oče, ki je opravljal vlogo mojega menedžerja, saj drugače sam niti slučajno ne bi zmogel vsega. V drugih državah, kot na primer v Švici, kjer imajo nacionalni center in ljudi zaposlene za organizacijo prej omenjenih stvari, se igralci lahko koncentrirajo samo na treninge in tekmovanja. V Švici se približno 12 igralcev z badmintonom ukvarja profesionalno, vsi trenirajo skupaj v nacionalnem badmintonskem centru.”

Ali morda lahko na kratko predstavite delovanje in organiziranost BC Uzwil? Kako je organiziran klub in ali je vas kaj morda presenetilo, česar niste bili vajeni iz Slovenije?

“BC Uzwil je izredno dobro organiziran in strukturiran klub. Klub ima predsednika in zelo aktivne člane upravnega odbora, ki so zadolženi za različna področja. Nekaj ljudi je v klubu delno zaposlenih, veliko pa je prostovoljcev. Klub ima jasno razvojno vizijo, postavljene dolgoročne in sezonske cilje, katerih uresničevanje se sproti preverja. Veliko ljudi, ki jim to razlagam, najprej pomisli, da to v Švici ni težko, saj je denarja dovolj. Mnogi ob tem ne vedo, da v ozadju deluje organiziran klubski tim, kjer ljudje pridobivajo sponzorje, organizirajo dogodke, predstavljajo klub na različnih dogodkih in prireditvah. Dobro delo v klubu je rezultiralo ustanovitev športne šole v eni od tukajšnjih osnovnih šol. Talentirani mladi klubski igralci odhajajo v to šolo, kjer imamo dopoldanske treninge v okviru prilagojenega šolskega programa. To že mladim igralcem omogoča, da trenirajo dvakrat dnevno. Skratka, klub ne deluje le v dvoranah na treningih in tekmah, močno je prisoten v ožji in širši javnosti in s tem je zanimiv tudi za sponzorje. To so največje razlike, ki jih v badmintonu vidim med Slovenijo in Švico. V Švici so sponzorji pripravljeni vlagati tudi v badminton, če vidijo, da bodo kasneje z dobrim klubskim delom njihovi vložki obrestovani.”

Opazil sem, da v švicarskem prvenstvu oz. ligi nastopa veliko odličnih tujih igralcev, kot so npr. Zvonimir Đurkinjak iz Hrvaške, Estonec Raul Must, Anglež Sam Parsons … ? Kakšna je kvaliteta švicarskega badmintona?

“Kvaliteta švicarskega badmintona je podobna slovenskemu, oziroma jo je v zadnjih nekaj letih tudi  prehitela. Imajo dobro organiziran center, kjer najboljši igralci trenirajo skupaj, na zvezi sta dva profesionalno polno zaposlena trenerja. Igralci imajo odlične pogoje za delo, zato se postopoma izboljšuje kvaliteta švicarskega badmintona.

Da, v švicarski ligi nastopa kar nekaj tujih igralk in igralcev, vendar le kot ligaški igralci. Pridejo na tekmo, odigrajo tekmo, motiv je v glavnem dodatni zaslužek. V naslednji sezoni glede tega prihaja do sprememb, omejuje se število tujcev, ki lahko nastopi na ligaški tekmi. Posledica tega bo, da bodo klubi morali imeti več kvalitetnejših svojih, domačih igralcev.”

“V dvorani preko 800 gledalcev, kar je za badminton veliko.”

Lansko leto je v Baslu potekalo člansko svetovno prvenstvo. Kako priljubljen je badminton v Švici?

“Seveda tudi v Švici badminton ni na vrhu priljubljenosti med športi, saj imajo tudi tukaj nogomet, hokej, odbojko in druge športe. Je pa medijsko dobro pokrit in podobni dogodki, kot so svetovno prvenstvo, kamor je tudi prišla predsednica vlade in drugi pomembni politiki, zelo pomagajo pri njegovi prepoznavnosti. Tudi najvišja badmintonska liga, kjer smo mi trikrat postali državni prvaki, je  medijsko dobro pokrita in tekme so dobro obiskane. V playoffu, ko se igrajo odločilne tekme lige, smo imeli v Uzwilu v dvorani preko 800 gledalcev, kar je za badminton veliko.”

Lani smo vas videli nastopiti v Brežicah na Victor Slovenia Future Series. V mešanih dvojicah ste s soigralko Sereino Hofstetter uvrstila v četrtfinale, medtem ko v moških dvojicah s soigralcem Ramonom Kropfom izpadla v drugem krogu proti danski dvojici, ki sta se kasneje uvrstila v finale. Ali imate še vedno ambicije po mednarodnem nastopanju, ali je vam vse bolj blizu trenersko delo?

“Nimam več osebnih ambicij po nastopanju na tekmovanjih. Tudi ne treniram veliko zadnja tri leta. Ko sem na igrišču in igram, sem v vlogi, da pomagam igralcem in jih učim. To je sedaj moje delo in ta poklic me veseli. Na tekmovanju v Sloveniji sem spremljal svoje igralce iz kluba in bil v vlogi trenerja. Ker pa smo iz kluba imeli neparno število igralcev in je manjkal en igralec za dvojice in mešane dvojice, sem vskočil in igral predvsem zaradi mojih igralcev. V takšnih primerih jim tako tudi pomagam pri nabiranju izkušenj.”

Ali lahko sploh postavite kakšne vzporednice med švicarskim in slovenskim badmintonom? In kje so največje razlike?

“Menim, da je bil pred leti slovenski badminton močan in na visokem nivoju. A je žal z leti to zastalo,saj se Badmintonska zveza ni razvijala naprej. To je pripeljalo do tega, da nas je v razvoju prehitelo veliko držav, kar je razvidno iz rezultatov na mednarodnih turnirjih. Zadnja leta nimam kaj dosti vpogleda v slovenski badminton, zato težko ocenjujem razmere. Če poskušam potegniti vzporednico, izhajam iz tega, da vsak mladi igralec začenja badmintonsko igro iz enake pozicije. Od tu naprej pa je vse odvisno od njegove volje, pripravljenosti odrekanja in trdo delo. Nato pa nastopijo zunanji faktorji, ki so pogoji za delo, kvaliteta trenerjev in vizija vodstva zveze, v katero morajo biti integrirani tudi klubi. Morda nekaj od te miselnosti v BZS primanjkuje, čeprav so verjetno razmere po klubih različne. Ne dvomim pa, da obstaja v Sloveniji veliko dobrih, talentiranih posameznikov, ki so sposobni doseči veliko, saj smo nenazadnje Slovenci športni narod. Nič pa se ne zgodi od danes na jutri, zato mora predvsem Badmintonska zveza imeti dolgoročno vizijo in vzpostavljen sistem, ki ga ne spreminjaš vsako leto. Tu opažam glavno razliko med slovenskim in švicarskim badmintonom.”

Ali še imate stike s svojim matičnim klubom, BK Mladost Lendava?

“Z BK Mladost trenutno nimam veliko stikov. Ko pridem v Lendavo, grem občasno na trening igrat z bratrancem Miho Horvatom, to pa je tudi vse. Stiki, ki so, so bolj na podlagi nekdanjih znanstev, sicer pa sem žal poredko doma in takrat je veliko tega za postoriti tudi izven badmintona.”

Kako ste se spoznali z badmintonom? Kakšni so bili začetki in kdo je bil vaš prvi trener?

“V badminton me je pripeljal, oziroma sem začel igrati zaradi mojega bratranca Mihe Horvata, ki je bil moj vzornik in tudi uspešen igralec badmintona. Kasneje sva tudi nekajkrat igrala dvojice, kar je bila moja velika želja od vsega začetka. V tej disciplini sva bila tudi državna prvaka. Moj prvi trener je bil šolski učitelj, kasneje pa je vlogo prevzel Denis Peshekhonov, ki je še vedno trener v Lendavi.”

“Moji cilji so usmerjeni v trenersko smer.”

Z  20.leti ste prvič postali članski državni prvak, skupaj osvojili pet posamičnih naslovov državnega prvaka, pet v moških dvojicah in enega v mešanih dvojicah. Ali ste si v začetku predstavljali, da bi lahko naredili tako uspešno športno kariero?

“Cilj, da bi postal državni prvak, sem si postavil že zelo hitro in sem bil prepričan, da bom lahko to dosegel, glede na to koliko in kako sem treniral. To so nakazovali tudi osvojeni naslovi državnih prvakov v mlajših kategorijah. Mislim, da po drugem osvojenem članskem naslovu nisem več toliko razmišljal o državnih naslovih, saj sem imel cilje postavljene bistveno višje in če sem jih želel doseči, je bil naslov državnega prvaka samo ena točka na poti do zastavljenih ciljev. Iz tega razloga nisem niti vedel, kolikokrat sem zmagal na državnem prvenstvu, razen, da mi je enkrat uspelo zmagati v vseh treh disciplinah.”

Najvišje ste zasedali 83. mesto na svetovni jakostni lestvici. Bili ste zelo blizu nastopa na OI. Kaj bi danes naredili drugače, kot takrat, in bi morda uspeli kot prvi moški slovenski predstavnik v badmintonu se uvrstiti na olimpijske igre?

“Uf, marsikaj bi spremenil. Imel sem zelo dobro predolimpijsko sezono in takrat sem bil na 83. mestu. Dobro sem treniral in vse stvari so šle v pravo smer, a glavnega cilja priti do 50. mesta na svetovni lestvici nisem nikoli uspel uresničiti. Za to je bilo po mojem današnjem mnenju kar nekaj faktorjev.

Kar bi pa danes drugače naredil je, da bi se v tisti fazi nekoliko oddaljil od Badmintonske zveze in njenih takratnih funkcionarjev, saj sem čutil iz njihove strani, kar veliko pritiska in posledično sem si pritisk začel ustvarjati tudi sam, kar pa me je v olimpijski sezoni veliko stalo. Nekaj težav sem imel tudi z bolečinami v kolku, ki pa jih nisem uspel odpraviti, saj sredstev za fizioterapijo ni bilo. Čeprav sem občasno odhajal na treninge v badmintonske centre v Avstrijo, Madžarsko in na Kitajsko, sem mnenja, da bi predvsem zaradi pomanjkanja sparing partnerjev bilo koristno, da bi takrat moral zamenjati okolje, kjer sem treniral. Selitev s trenerjem iz Ljubljane v Lendavo je marsikaj izboljšala, problem sparingov pa je ostal.”

Kateri mednarodni uspeh bo vam najbolj ostal v spominu?

“Teh je kar nekaj, saj sem igral na turnirjih po celem svetu in naredil nekaj zelo dobrih rezultatov. Kar mi je najbolj ostalo v spominu, je bil nastop moške ekipe na Thomas Cupu v Švici. Tam smo zasedli drugo mesto v skupini, ko smo premagali Švico, Bolgarijo in na koncu izgubili proti Nemčiji. V spominu mi je ostal tudi zato, ker sem premagal takratno število 10. svetovnega badmintona in najboljšega Nemca, Marka Zwiblerja. Zelo dobro sem igral tudi dvojice z bratrancem Miho Horvatom.”

Ali še lomite loparje? Kot mlad igralec ste menda bili kar znani po tem…?!

“To bo me za zmeraj zasledovalo…Kot mladinec sem bil kar vzkipljiv na igrišču in se občasno nisem primerno obnašal. Kasneje sem ugotovil, da mi kot športniku in osebi to ni pomagalo. Z leti sem se umiril, na igrišču razmišljam pozitivno, saj negativne emocije tja ne sodijo. Mogoče je bila ta faza mojega razvoja potrebna, da me je pripeljala do sem, kjer sem, ampak drugim tega ne priporočam.”

Kakšni so nadaljnji cilji in želje v badmintonu?

“Moji cilji so usmerjeni v trenersko smer. Veliko časa in energije vlagam, da se izobražujem na badmintonskem in trenerskem področju. Cilj imam enak, kot sem ga imel kot športnik, da bi bil najboljši, ne glede na to kaj počnem. To poizkušam uresničevati in doseči tudi sedaj, za kar pa je potrebno vložiti veliko truda. Dokončno določenega cilja nimam, zato se tudi pustim presenetiti, kam me bo ta pot peljala.Trenutno delam na kar nekaj projektih tukaj v Švici, ki potekajo uspešno.”

Vir: www.karizmasport.si