FOTO: Tričlanska družina Szomi iz Radmožancev je pristala čisto na dnu: Jih bo pokopal strop, ali ubila elektrika?

Če bi se kakšen poslanec DZ, predstavnik Vlade RS ali pa vsaj kakšen drug strokovnjak, ki pozimi v toplih, in poleti v ohlajenih pisarnah pripravlja zakonodajo, včasih odpravil na teren, zlasti na skrajni severovzhod države, bi gotovo imeli bolj fleksibilne in človeka dostojne zakone, zlasti tiste s področja sociale. Prepričali bi se tudi, kako v socialni in pravni državi Sloveniji, v 21. stoletju živijo nekateri državljani.

To še zlasti velja za skrajnji severovzhod države, od Haloz, čez Prlekijo in Slovenske Gorice, vse do Prekmurja. Tako je tudi v dvojezičnem kraju Radmožanci, dober streljaj oddaljenem iz Lendave. Gre za lepo in urejeno vas, v kateri so, žal, že drugič tudi taki, ki jim je sreča obrnila hrbet in se skozi življenje komajda prebijajo. In med njimi je tudi tričlanska družina Szomi, ki je ne po lastni krivdi zabredla v težave, natančneje pristala prav na dnu. Enostavno jih je povozil čas, če pa bi pred desetletji imeli kakšno pomoč ali bi jim kdo ponudil kakšen koristen nasvet, tokrat tega prispevka gotovo ne bi bilo.

Zlasti mama, 76-letna Jolanda in oče, Albert Szomi, ki bo čez nekaj dni, na Petrovo, napolnil 80, sta tudi danes, kljub svojim letom, pridna in delovna. Čeprav sama zelo težko živita, pogosto skušata pomagati drugim, ki prav tako težko živijo, zlasti jim pošiljajo doma pridelan krompir in še kakšne pridelke z majhne kmetije, velikosti okoli pet hektarjev. Prav na tej majhni kmetiji, sredi Radmožancev, se je 29.6.1939 rodil Albert, kateri praktično nikoli nikamor ni hodil. Ostal je na kmetiji, kjer se je nekoč lahko živelo, danes pa to na tako majhni kmetiji ni več možno. Leta 1968 se je poročil z Jolando iz bližnjega Mostja in njuno življenje je bilo lepo, kako tudi ne, saj sta bila mlada, zaljubljena, polna energije, seveda tudi zdrava. Dobila sta dva otroka, Brigita se je poročila in si na Kapci ustvarila družino, Albert ml., ki je danes star 48 let pa je hitro zabredel v težave.

Starša, na katera so vedno bolj pritiskale tudi zdravstvene težave, sta se trudila, koliko sta lahko. Družini ni manjkalo hrane in tudi sprotne, režijske stroške so pokrivali, toda vedno slabše so bile stanovanjske razmere. Hiša, neuradno je bila zgrajena leta 1905, se je začela pogrezati. Zlasti kritično je s streho, ki že desetletja pušča, danes je tako daleč, da ne bo nobeno presenečanje, če se skupaj s stenami podere na nesrečna starša in njunega sina. Že od zunaj se vidi, da gre za pravo podrtijo, ki ni primerna za življenje ljudi, v notranjosti pa je prava groza. Ustrezne službe, predvsem Območno združenje RK Lendava ter tudi CSD in Občina Lendava, izvajajo kar je možno, a do rešitve je še daleč. Prišli so tudi obrtniki, ki so pregledali stanje v katerem je hiša in splošna ugotovitev je, da stropov in strehe enostavno ni možno popraviti, ker bi se v primeru nove strehe podrle stene in bi vse končalo na tleh.

Jolanda Szomi

Težav sta se Jolanda in Albert zavedala že pred desetletji, tako, da sta v osemdesetih in devetdesetih letih nabavila praktično ves gradbeni material, stensko in strešno opeko, leseno konstrukcijo in večino drugih materialov, a ker nesreča nikoli ne počiva, je vse ostalo samo pri poskusu, da bi si zgradila novo hišo. Kupljeni materiali tako že desetletja propadajo. “Ko smo nameravali začeti z deli je Albert imel nesrečo, ko je padel s traktorja in vse je splavalo po vodi. Nikakor se ni pošteno pozdravil ob tem je postal hud diabetik in težave so se samo kopičile,” žalostno pove Jolanda, ki je tudi sama že praktično tri desetletja invalid, ki si za hojo pomaga z berglami. Kljub temu nesreča ženska veliko dela, kuha, obdeluje vrt, skrbi za kure, pranje ipd. Tudi njen mož dela kar pač lahko, a hrane jim vseeno ne manjka, kajti sami si večino tega pridelajo, a brez denarja tudi ne gre. Starša dobila le okoli 320 evrov kmečke pokojnine, sin pa prejema socialno podporo, ki je nekoliko višja od omenjenega zneska. CSD jim občasno nameni enkratno pomoč in tako nekako krijejo potrebne stroške, nikakor pa si ne morejo privoščiti obnove hiše.

Streha še ene zime zagotovo ne bo zdržala

In sedaj bo veliko presenečanje, če se pred tem ne zgodi čudež, da bodo prihajajočo zimo preživeli. “Ne vem zakaj, toda ljudje so jim obrnili hrbet. Enostavno jih je povozil čas, nikoli jim nihče ni svetoval, tudi sami si nikoli niso vedeli pomagati. Tudi gasilci se jim bojijo čez streho potegniti folijo, da vsaj ne bi zatekalo, ko dežuje. Takrat morajo po spalnici in kuhinji postavljati posode, kamor teče deževnica. V hiši je elektrika in si lahko samo mislimo, kaj se bo enkrat zgodilo, ko pride do stika med vodo in elektriko. Sploh pa si niti pomisliti ne upam, da se lahko strop in streha sesujeta. In če bodo takrat spali jih lahko le čudež reši,” razlaga Božo Pongrac, iz društva Zarja, ki družini že več let pomaga koliko jim le lahko, jih vozi zdravnikom in drugam, zlasti skuša pomagati, da bi najmlajši član družine “pozabil” na alkohol. Natalija Gomzi Jablanovec, sekretarka OZ RK Lendava je podobnega mnenja, da je družini pomoč neobhodna.

“Naša želja je, da bi pred septembrom in začetkom jesenskega deževja našli trajno rešitev. In glede na to, da se hiše več ne da popraviti, je zaenkrat rešitev sestava dveh bivalnih kontejnerjev, ki bi potem pomenila nov dom za celo družino. Ker imajo svojo zemljo ne bo problemov s postavitvijo, le nabaviti ju je potrebno,” razlaga Natalija Gomzi Jablanovec, ki skuša povezati vse službe, ki bi lahko pomagale, a so žal na uradnih institucijah vsi omejeni, ker so pač zakoni takšni kot so. Za dva bivalnika bi potrebovali okoli 12.000 evrov, še nekaj za opremo in druge reči, a kaj ko tega denarja ni. Zato je tudi tukaj potrebna pomoč ljudi dobre volje, ki v Sloveniji nikoli nikogar ne pustijo na cedilu. V nasprotnem se bo prej ali slej zgodilo najhuje in namesto o socialnem problemu, bomo lahko brali o tragediji družine Szomi, ki smo ji nekako vsi obrnili hrbet.

Kakorkoli obračamo, mama Jolanda ter oče in sin Albert Szomi, nedvomno potrebujejo širšo pomoč in podporo, saj so v hudi stiski oz. na dnu. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jima skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bodo z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujejo veliko, le toliko, da rešijo svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Konec leta, ko so nas obiskali trije bradati možje, najprej sv. Miklavž, nato božič, in dedek mraz, vsi veliko zapravljamo… Sedaj pa, pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje. Namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Jolando in njena dva Alberta, ki skupno potrebujejo le stabilno streho nad glavo. Vsi, ki želite in zmorete pomagaje jima in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bodo invalidni Szomijevi iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi bodo nabavili ta dva bivalnika, iz katerih jim nameravajo trajno rešiti bivalne in življenjske težave …

V okviru zbiralne akcije za družino Szomi iz Radmožancev, podatki za pomoč:

Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Lendava
Kranjčeva ulica 4
9220 Lendava
TRR: SI56 0312 4100 0922 524
Sklic: SI 00 1906-31082019
Namen: POMOČ SZOMI