FOTO: Predstavili pesniško zbirko Vrvohodci
Predvčerajšnjim je v čitalnici lendavske knjižnice potekala predstavitev pesniške zbirke vrvohodci, avtorjev Magdalene Svetine Terčon, Simone Soline in Alberta Halásza.
Predstavitve pesniške zbirke Vrvohodci, avtorjev Magdalene Svetine Terčon, Simone Soline in Alberta Halásza se je udeležila zavidljiva množica branja željnih, med drugim tudi direktor JSKD Marko Repnik je pred predstavitvijo pesniške zbirke v nagovoru povedal, da je omenjena zbirka ena izmed knjig njihove založniške hiše in izrazil zadovoljstvo ob izidu knjige.
Aleš Šteger, pesnik, pisatelj in prejemnik nagrade Mladinske knjige za umetnost za življenjsko delo je bil tisti, ki je celotno predstavitev vodil, v pesniški zbirki pa je tudi sam zapisal nekaj svojih besed. Avtorji so za prvotni naslov knjige izbrali “Vrvohodci v vetru osutih besed,” a ker je slednji bil nekoliko predolg, so za naslov izbrali le besedo “Vrvohodci.”
Pesniška zbirka je pričela nastajati najprej med Simono in Magdaleno, ki sta si pričela z dopisovanjem pesmi na morju, a da zadeva ne bi izšla enostavna, sta k sodelovanju povabile tudi Alberta, za katerega pa je pisanje v Slovenščini bil izziv, saj je do sedaj pisal le v Madžarščini.
Predstavitev pesniške zbirke je popestrila glasbena skupina Duo Ponte.
Magdalena Svetina Terčon
Prostor, v katerem je, ji je od nekdaj kot preozek plašč, zato ga je in ga še vedno razteza v neskončnost. Besede izgublja in sebe v praznini. Ko je tam, v gostoti Niča, se zaveda Vsega. Potem se vrne in (se) igra in je. Odvrže plašč in lahkotno skače po vsem, kar je puhasto.
Simona Solina
Včasih se ji zdi, da je bila rojena na napačnem kraju. Njena notranjost pripada morju. Tudi tišini, samosti, ki ni osamljenost, temveč notranji monolog, v katerem obrača poglede na svoje življenje. Največkrat je ta monolog morsko filmsko platno, na njem se vrtijo doživeti in izmišljeni zapleti, razpleti, ki pripadajo hrepenenju po pristnosti medčloveških odnosov, iskrenosti. Svet je sicer lahko tak, kot ga vidijo drugi, lahko pa je povsem njen. Svet ljubezni.
Albert Halász
Vsaka zapisana misel, pesem, čez čas začne živeti svoje lastno življenje. Kot klon, odtisnjen na papirju ali lebdeč v digitalni meglici v etru, vedno, povsod. Ob srečanju z očmi se v razumevanju vsakega posameznika razkrije, razživi, se narodi le toliko, kolikor ga bralec lahko spusti sebi blizu. Monolog pisca tako postane dialog, pri čemer pa avtor molči. Zato je vedno vse razkrito, a hkrati vedno tudi nekaj prikrito.
