FOTO: Odprtje likovne razstave z naslovom Sabina Šinko: Podobe spominov

V Lendavski sinagogi se je včerajšnji pozni popoldan odvilo odprtje razstave z naslovom Sabina Šinko: Podobe spominov. Razstavo je odprla Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka. Za glasbeni program je poskrbel Filip Gal.

Sabinino slikarstvo je prepojeno z življenjem, vanj se zažira skozi razmišljanja, potovanja, doživetja in sprehajanja, skratka majhni in veliki, ključni in mimobežni dogodki počasi postajajo slikanje. Njeno slikanje je okuženo z vsem, kar počne, je potreba, ki prežema vse, skrivnostno in zakrito, očitno in vseprisotno. Naslika vse, kar jo obdaja, tj. ljudi, živali, rastline, pohištvo in fotografije. Črpa iz mitologije sodobnega, mimobežnega sveta, mitologije nezavednega, pravljičnega, transcedentalnega, nadrealističnega, nedoumljivega, a vendar še kako konkretnega. Toda še tako zasanjano delujoča slika pravzaprav ne izhaja iz sanj. Nikoli ni čisto od tu, a tudi nikoli čisto iz sanj. Njene slike so kot prosojnica, skozi katero se z laserskimi žarki spuščamo v človeško in kulturnoarhetipsko, v usedline nakopičenih stoletij, usedline spominov in doživetega. Izrazno specifična in samosvoja je ustvarila avtorski izraz, ki bi mu lahko nadeli definicijo realizma, ujetega v nadrealističnem prostoru nedefiniranega časa.

Sabina nikakor ne sodi med slikarje ekspresivnega izraza, emocionalno tesnobnega razpoloženja in intenzitete, ki izhajajo iz Prekmurja. Toda ugotoviti moramo tudi, da vizualen koloristični vitalizem in floralno fauvistično figurativna tematika nikakor ne pomenita simplificirane pitoresknosti in enodimenzionalne izpovednosti. Fenomen umetniškega izraza je nedvomno bistveno bolj večplasten, saj sta prav nematerialnost in duhovnost komponenti, ki sta imanentni del umetnosti.

V Sabininih zgodnjih delih slikanja na svilo ustvarjajo koloristične koprene vtis liričnosti, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo površino in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Material in tehnika, s katero dobiva akvarelne efekte, ki jih platno ne more dati, vendarle ne dopuščata detajlov, kar je v kasnejših delih dosegla prav s kombinacijo platna in nanj napete svile. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis duhovne, deloma tudi sanjave izkušnje, kjer barvne ploskve oblikujejo lebdeče like in barvne okruške, ustvarjajoč iluzionistične krajine, prežete s svojevrstno lirično poetiko. Psihološko in kulturno podzemlje, po katerem po malem vsi kopljemo, nam da marsikakšno razlago, razumevanje, umetnica pa seže še globlje in subtilneje v svojo podstat in jo materializira v naslikanem. Slika nas gleda in vidi globlje v nas kot mi vanjo in to kar vidi, kar kaže, je zapleten, lep, včasih boleč, presenetljiv in skrivnosten svet. Enigma, ki ji vsak od nas mora priti sam do dna.

Toda brez predmetnosti, obrazov, podob in okruškov realnosti Sabinino slikarstvo ni bilo nikoli, v zadnjih letih pa sta snovnost in pripovednost skozenj vedno odločnejša, pravzaprav nevsiljivo dominantna. Razsrediščena strukturiranost na slikah iz zadnjega obdobja, v slikovnem polju razpršeni predmeti, obrazi in stvari iz vsakdanjega umetničinega življenja so atributi notranje krajine, slikarkinega jaza, izmišljeno nestvarno delujočega, a v svoji absolutnosti še kako realnega. Prostorske umestitve figur na sliki dajejo vtis zračnosti, lebdenja, svobode, sanjavosti, ponekod morda izgubljenosti v prostoru in času, sprehajanja skozi plasti spominov, zavestnih in nezavednih. So kot nekakšni kadri iz filma, iz zgodbe – in čeprav ni svetlobe, sence in prostora – z močno in otipljivo atmosfero nostalgičnosti, časov minulega, a vendar prisotnega otroštva, obogatenega s prepoznavno in berljivo simboliko, nekakšna figuralna tihožitja in pokrajine.

FOTO: Peter Škrilec