Čebelari že 77 let: Jože Nemec iz Doline pri Lendavi je čebelar od davnega leta 1943

Prav gotovo je za razvoj slovenskega kmetijstva in gospodarstva nasploh pomembna tudi panoga čebelarstvo. Slovenija je ponosna, da je 20. maj postal svetovni dan čebel. Med ene najstarejših slovenskih čebelarjev spada tudi 90-letni Jože Nemec doma iz Doline pri Lendavi. Ta je tem majhnim a pomembnim letalcem zvest že od leta 1943.

Kot nam je povedal ob obisku, čebelari že celo svoje življenje, kajti čebelarstvo mu je bilo položeno v zibelko, za katero ga je najbolj navdušil njegov dedek. Da lahko postaneš čebelar moraš najprej imeti rad naravo, s čimer Jože Nemec nima težav. Pred mnogimi leti je čebelarski izpit opravil v Murski Soboti in šele takrat se je lahko lahko zapisal in postal čebelar. Kljub lepim letom, Jože o opustitvi čebelarstva ne razmišlja. Povedal je, da ima doma v Dolini na svojem domu velik čebelnjak z AŽ panji. V začetku, ko je še bil mlajši in bolj pri močeh, je imel v svojem čebelnjaku okoli 80 čebeljih družin, danes pa jih ima 25.

Nanj so prav gotovo ponosni v Čebelarski zvezi Slovenije, Čebelarskem društvu Lendava in Čebelarski zvezi društev Pomurja. Ob njegovem 90. rojstnem dnevu so mu čebelarji prišli voščit ter se mu hkrati zahvalili za vse kar je dobrega naredil za razvoj pomurskega in slovenskega čebelarstva. Svojčas je čebele vozil na pašo na Pohorje z vlakom in sicer v zaprtih panjih. V svojem dolgoletnem in bogatem čebelarskem znanju se je naučil veliko s področja skrbi za čebele in skrbi za njihovo zdravje. Med bogatim raznolikim čebelarskih gradivom je knjiga iz leta 1800 v kateri je govora o zdravljenju čebel in pridelovanju medu.

“Spominjam se, da so  v začetku čebele velikokrat zbolevale za hudo gnilobo, v zadnjem času pa zbolevajo za varozo,” nam pove o boleznih nekoč in danes. Med ohranjenim čebelarskim orodjem in čebelarsko opremo, ima shranjene še stare panje in druge čebelarske pripomočke. Znotraj čebelnjaka ima posebno čebelarsko tehtnico, ki mu prikazuje različne parametre o kakovosti medu in druge pomembne pokazatelje. Tudi v zimskem času, ko čebele mirujejo in “spijo” Jože za njih skrbi, jih čisti in jim prinaša hrano – sladkor.

Kot dober in umen čebelar je rad pomagal vsem čebelarjem predvsem z nasveti, kako je potrebno pravilno pristopiti k čebelam, največkrat pa je pojasnjeval predvsem najmlajšim generacijam, kako čebele poleti oprašujejo sadno in drugo drevje in v čebelnjak prinašajo nektar iz katerega se potem s pomočjo satnic pridela kvaliteten med. Vzgajal je mlade čebelarje in jim pomagal s svojimi izkušnjami, da so se od njega naučili pravilno čebelariti, saj brez znanja ne gre. Prišel je že čas, ko se čebele umirijo in zaprejo v čebelnjak. Čebelar Jože nam je zaupal, da večino pridelanega medu proda podjetju Medex iz Ljubljane, največ pridelanega medu pa ime iz oljne repice, kostanja in akacije.

Pri točenju medu mu pomagajo žena Elizabeta, sin Jože in njegova žena Rozina. Ob tem nam je še zaupal, da je ob čebelnjaku zasadil različne medovite rastline in tropska drevesa. Za boljše zdravje čebelar Jože vsak dan zaužije en jogurt in eno žličko medu, kar je po njegovem recept za boljše počutje. Po njegovih čebelarskih stopinjah hodi sin Jože, ki se je od očeta že veliko naučil. Sogovornika pot vsako jutro najprej nese svojemu čebelnjaku in čebelam kjer preveri, če je vse v redu. Poleti, ko so čebele na paši in se zvečer vrnejo v čebelnjak, se Jože z njimi rad “pogovarja.” Dobro mu seveda poplačajo z dobrim, ko mu v čebelnjak prinašajo različne vrste medu. “Čebelaril bom tako dolgo dokler mi bo zdravje dopuščalo,” pravi, saj je za njim častitljivih 77 let čebelarske poti.