Ali ste vedeli? To so pomembne (spominske) obletnice za naš kraj v letošnjem letu!
Letošnje leto je za nas prebivalce iz območja Lendave zanimivo z zgodovinskega vidika, saj obeležujemo pomembne in hkrati ob tem okrogle ter predvsem spominske obletnice. Rdeča nit letošnjega leta bi tako lahko bila “Moj kraj,” saj gre za dogodke, ki so zaznamovali naš kraj in prinesli vrsto sprememb v življenje in delo ljudi.
Pred 320 leti (1704) je Dolnja Lendava priznala oblast Ferenca II. Rákóczija. Franc II. Rákóczi je bil madžarski plemič in vodja madžarske vstaje proti Habsburžanom od 1703 do 1711 kot knez konfederacije za svobodo Kraljevine Ogrske. Bil je tudi transilvanski knez, carski princ in član reda zlatega runa. Na Madžarskem je obravnavan kot narodni junak.
Pred 170 leti (1854) je bila ustanovljena prva policijska postaja v Dolnji Lendavi.
Pred 135 leti (1889) pa je bil objavljen prvi lendavski časopis Alsó-Lendvai Hiradó – Dolnjelendavske novice. Prva številka je izšla 12. januarja 1889. Časopis je vsak teden prinašal razne novice, članke in leposlovne prispevke (rubrika Tárcza). Na sredini časopisa so bili krajše novice in zanimivosti, na koncu pa oglasi. Vsaka številka tednika Alsó-Lendvai Hiradó je obsegala vsega nekaj listov formata A3. Časopis je nehal izhajati leta 1919.
Pred 130 leti (1893) je Zala György (rojeni Dolnjelendavčan) začel izdelovati Milenijski spomenik. Umetnikove stvaritve krasijo številne veličastne trge širom Karpatskega bazena. Najbolj znan je Milenijski spomenik na Trgu junakov v Budimpešti, ki je postal tako pomemben simbol mesta, kot je Sagrada Familia v Barceloni ali Kolosej v Rimu. Kipe so predali leta 1905. Bil je profesor na akademiji, prijateljeval je z umetniško, politično in družbeno elito takratne monarhije.
Mineva 120 let (1904) od ustanovitve prve dežnikarne v Dolnji Lendavi. Ta je bila mestu v ponos in je bila hkrati prva na območju Avstro-Ogrske monarhije. Na svetu so izdelali na milijone dežnikov in sončnikov, v mnogih deželah pa so še danes ohranjeni dragoceni primerki, izdelani od leta 1904 naprej v lendavski dežnikarni »Hungária Hazai Ernyőgyár«, ki so jo po drugi svetovni vojni preimenovali v Indip. Dežnikarna v Dolnji Lendavi je nastala iz šivalnice Béle Wortmana leta 1904 v zgradbi, ki je stala na dvorišču Hranilnice v Dolnji Lendavi. Bila je prva dežnikarna na ozemlju Madžarske Kraljevine in tako uspešna, da se je že čez 2 leti preoblikovala v delniško družbo, naslednje leto pa so zgradili novo impozantno tovarniško zgradbo na robu zahodnega dela takratnega mesta.
Pred 120 leti (1904) je umrl Kálmán Dervarics, prvi zgodovinopisec Dolnje Lendave. Bil je tudi podokrajni sodnik, mestni sodnik in uradni vendski tolmač. Rojen je bil leta 1827 v vasi Gutorfölde na Madžarskem. Ko je njegov oče dobil mesto poštnega upravitelja v takratni Dolnji Lendavi, s pripadajočim posestvom, se je družina leta 1931 v Dolnjo Lendavo tudi preselila.
Pred 120 leti (1904) je bil v Dolgi vasi rojen gledališki igralec Jani Fehér. Jani Fehér je bil gledališki igralec, rojen leta 1904 v Dolgi vasi, umrl pa je leta 1978. Omenjeni je bil član Hrvaškega narodnega gledališča, večkrat je nastopil tudi v Budimpešti in Pécsu na Madžarskem. Nastopil je v več kot 50 operah, občinstvo pa si ga je najbolj zapomnilo po Verdijevih operah. V Dolgi vasi sicer deluje istoimensko kulturno in turistično društvo.
Pred 110 leti (1914) je bila objavljena prva etnografska monografija o Hetiški pokrajini. Hetiš (Hetés) je majhno območje ob Madžarski meji, ki združuje sedem vasi na slovenskem in madžarskem in se tako razprostira na manjšem območju med dvema državama – Sloveniji in Madžarski. Gre za območje od Lendave do Lentija, omenjena pokrajina pa ima tudi svojo narodno nošo ter način vezenja – luknjičasto vezenje.
Pred 110 leti (1914) je izbruhnila prva svetovna vojna. Prva svetovna vojna je bila v zgodovini Dolnje Lendave prelomna. Po štirih letih si je meščanstvo želelo le miru. Dogodki on koncu prve svetovne vojne (razpad zgodovinske Madžarske in ustanovitev južnoslovanske države) so spremenili življenje ob Muri, saj se je del prebivalstva slovenske narodnosti odločil za novonastalo državo, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Pred 90 leti (1934) je bila posvečena lendavska evangeličanska cerkev. V letih od 1931 do 1934 je bila zgrajena evangeličanska cerkev, ki jo je zgradil mojster Josip Ascherl iz Dolnje Lendave s klasicističnimi slogovnimi elementi po gradbenih načrtih arhitekta Antala Kelemena in je dvojčica evangeličanske cerkve v Csorni na Madžarskem. Notranja oprema in prižnica sta leseni, oltarska slika pa je delo lendavskega slikarja Ludvika (Lajcsija) Pandurja. Danes k dvojezični, madžarsko-slovenski lendavski gmajni, ki šteje okrog 110 članov, sodijo: Lendava, Dolina, Čentiba, Trimlini, Petišovci, Dolnji in Gornji Lakoš, Dobrovnik, Kapca, Žitkovci, Genterovci, Dolga vas, Gaberje in Radmožanci. Nekaj vernikov je celo iz obmejnih vasi sosednje Hrvaške.
Pred 90 leti (1934) je bila Dolnja Lendava preimenovana v Lendavo. Mesto z okolico je do leta 1920 spadalo k Ogrski, po trianonski pogodbi pa je bilo območje priključeno Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Skozi zgodovino se je mogoče z imenom naselja Lendava srečati v različnih jezikih in različicah. Razjasniti velja dejstvo, da sta tako rekoč celo tisočletje obstajali dve Lendavi, in sicer Dolnja Lendava v zgodovinski Zalski županiji in Gornja Lendava v zgodovinski Železni županiji. Dolnjo Lendavo so hkrati z Gornjo Lendavo, ki leži 50 kilometrov severozahodno od nje, preimenovali leta 1934 in nato še enkrat po drugi svetovni vojni leta 1952. Od takrat se Gornja Lendava imenuje Grad, Dolnja Lendava pa v slovenskem jeziku Lendava, v madžarskem pa Lendva.
Pred 80 leti (1944) so bili Judje z območja Lendave internirani v taborišča smrti. Judje so bili trgovci, obrtniki, gostilničarji, zdravniki, ustanovitelji hranilnic, lastniki industrijskih obratov, odvetniki in vplivni, tudi vodilni možje v mestu. Bili so nosilci razvoja zlate dobe meščanstva v Lendavi. Leta 1866 so v času službovanja rabina Mojzesa Schacherlesza začeli graditi sinagogo, ki stoji še danes in je poleg mariborske edina v Sloveniji. Po okupaciji leta 1941 so začeli Jude v Lendavi šikanirati, odvzeli so jim pravice do opravljanja obrti, do poklicev. Od 1. aprila 1944 so bili prisiljeni nositi Davidovo zvezdo, 26. aprila 1944 so se morali na ukaz madžarskih žandarjev zglasiti v sinagogi, od koder so jih naslednji dan odpeljali na dolgo pot brez vrnitve – v taborišče Auschwitz Birkenau!
