Zadnji evro za Krisa prispel iz Murske Sobote, za slednjim pa se skriva žalostna zgodba

Zgodba majhnega Krisa iz Kopra, kateri je združil in kot le redko kdo doslej povezal vso Slovenijo in so dobri ljudje, posamezniki, organizacije, društva, podjetja in vsi drugi, tako ali drugače, zbrali več kot 3.800.000 evrov, je s seboj povezala tudi nekaj drugih srce parajočih ter nadvse čustvenih zgodb in zgodbic. Ena takšnih, ki pa je na koncu tudi zelo žalostna, gotovo prihaja iz Murske Sobote.

Prekmurka, upokojena 62-letna Cvetka Talaber, je namreč dobesedno vzelo slogan “za Krisa vsak evro šteje” in je fantu poslala en (1) evro, zraven pa je posredovala tudi fotografijo laboda iz Soboškega jezera, ki sta skupaj s paviljonom Expano nekakšna “Vrata v Pomurje,” kjer je na drugi strani razložila, kaj si misli in zakaj fantku ne more poslati več denarja. “Jaz sem v ponedeljek napolnila 62 let, ti še dve ne, a imava skupno to, da sta naši dušici bele barve. Če že niso meni zdravniki, ZZZS, ali ljudje pomagali iz Amerike pripeljati potrebni aparat, ti bom jaz pomagala čeprav z enim samim evrom. Več nimam, saj od sobote nisem nič jedla (pisala je v sredo, op.p.), kajti moja invalidska pokojnina je zadosti le za položnice. Politika me raje pusti umreti od pomanjkanja. Ti si še premlad, da bi to razumel, a jaz tu bom preko misli pošiljala borben duh, da boš zmagovalec, jaz pa najsrečnejši človek. Ta labod je zate. Nesi ga s seboj in ko ga pogledaš se do ušes nasmej in dal ti bo moč. V mislih in srcu si z mano, čeprav se ne poznava,” je na hrbtni strani fotografije napisala Cvetka Talaber, katero v Murski Soboti in okolici pozna veliko ljudi.

Cvetko smo obiskali tudi na domu v Murski Soboti, kjer živi sama v večjem večstanovanjskem bloku, in še enkrat smo se lahko prepričali, kako težko živijo mnogi ljudje med nami, predvsem upokojenci, ki so več desetletij ustvarjali vse kar danes imamo v Sloveniji. Jezna je na politike, ki da ne vedo voditi državo, ki bi lahko bila bistveno prijaznejša za vse državljane, enako na uslužbence različnih državnih ustanov, ki da “ne vidijo dlje od nosa in ne delajo nič za ljudi. Vse te neumnosti in vrednote nam je prinesla t.i. demokracija in sploh politika.” In zato ni presenečena, da je veliko ljudi, ki s težavo shajajo, predvsem da je vedno več otrok, ki jim moramo državljani zbirati za zdravila, terapije ali operativne posege v tujini. Razložila nam je Cvetka tudi, kako je 26 let bila zaposlena, nato se je hudo poškodovala in je po večletnem zdravljenju, terapijah in bolniškem staležu, končala kot invalidska upokojenka. Tako danes prejema natanko 489 evrov, in ko poravna vse obveznosti, ji za hrano ostane zgolj 60 evrov, o nakupu kakšnega oblačila ali obutve, o počitnicah ali sploh kakšnem priboljšku pa lahko le sanja. Po drugi strani pa vedno skuša pomagati drugim, vsaj z minimalnim zneskom. “In ko sem pred dnevi ostala brez denarja, imela sem en sam evro. Šla sem na CSD Murska Sobota, kjer sem jih prosila za nekaj živilskih izdelkov in dejala, da bom zadnji evro namenila za Krisa. Morala sem ga poslati v pismu, saj bi na pošti morala za nakaznico plačati dodatnih 1,5 evra, kar nisem imela. Bila sem na soboški “kamenšnici,” kjer mi se je prijazno približal labod, da sem ga lahko fotografirala in sem imela lepo fotko za Krisa, kateri sem priložila omenjeni evro. Labod prinaša srečo in Kris jo dejansko potrebuje. Prepričana sem, da jo bo odnesel fantu, in jaz se bom takrat smejala in bom srečna, ko bo Kris normalno zaživel brez vseh težav in zapletov,” razlaga Cvetka, ki se spominja, kako je tudi sama imela podobno težavo, ko se ji je sin – nogometaš huje poškodoval in bi leta 2002 potreboval okoli milijon takratnih tolarjev, da bi v ZDA nabavili ustrezen aparat za pozdravitev njegovega zapestja. Ni ga dobila in fant, danes že odrasel možakar se nekoliko ni dokončno pozdravil in tudi njegova nogometna kariera je splavala po Muri.

Osemdesetodstotna invalidka Cvetka nam je tudi zatrdila, da bo v okviru svojih zmožnosti pomagala tudi v bodoče. Tako je sedaj na vrsti majhni Gal iz okolice Maribora, saj je prav te dni prodala svojo zapestnico, ki jo je dobila ko je praznovala srečanje z abrahamom. “Nekoč smo dobro živeli, ni bilo pomanjkanj, toda uničila in izčrpala me je nesreča in poškodba, seveda tudi sinova poškodba na tekmi. Najdražje je bilo drugo mnenje iz ZDA, a kaj ko potem nismo mogli nabaviti potrebnega aparata. Zaradi vsega tega sem zasovražila sistem, zato skušam pomagati vsakomur, ki je pomoči potreben, zlasti otrokom, ne glede na barvo, raso, versko pripadnost ipd. Otroci morajo imeti prednost pred kapitalom in to mora biti vsakomur jasno in tudi, če bom pet dni v tednu lačna, bom pomagala. Bolj kot bodo politiki sprejemali neumne zakone, bolj bom jaz humana,” pravi naša sogovornica in dodaja, kako dejansko težko živi v Sloveniji: “Če bi bila vsaj deset let mlajša bi se takoj odselila v sosednjo Avstrijo. Kljub temu tako Krisu, kot vsakemu drugemu otroku želim vse najboljše. Žalosti pa me, da morajo ljudje v 21. stoletju zbirati sredstva za tako srčkane malčke, ki jem je življenje odvisno od enega samega zdravila ali medicinskega posega. Povem tudi, da bi v primeru, če bi Kris ali katerikoli otrok potreboval kakšen moj organ, bi mu ga brez pomislekov odstopila. Karkoli odgovorni v državi delajo me ne bodo zlomili, saj jim tega iz principa ne bom dovolila,” še pove Sobočanka Cvetka Talaber, ki rada ljubiteljsko slika, ter fotografira. To jo veseli in tudi čas mineva bolj zanimivo in prijetno.