Sveže

“Vsak dan sem pil več, trpela je moja družina. V teh dneh mineva 10 let, odkar sem čist.”

Včerajšnji zgodnji popoldan smo na njegovem domu, na Glavni ulici v Lendavi obiskali Leo Roudija (Sinija), ki je v teh dneh zabeležil deset let, odkar je prestopil prag psihiatrične bolnišnice v Ormožu, s čimer je tudi dejansko prenehal piti. “Težave z alkoholom so bile vse večje in večje. Pil sem vse dni, dokler nisem videl nečaka, kako zaradi moje odvisnosti joče. Takrat sem začutil, da bo potrebno prenehati. In sem ob pomoči sestre šel …” je dejal Roudi. Danes je ljubitelj modelarstva, kar ga sicer spremlja še od mladostniških let, fotografije, železnic, maket vlakov ter skratka vsega, kar je na tirih.




Včerajšnji zgodnji popoldan smo obiskali 47-letnega Leo Roudija iz Glavne ulice v Lendavi. Svoje preteklosti, ki je bila predana alkoholu, se ne sramuje. S svojo zgodbo želi pomagati tistim, ki si težave ne priznajo ali, ki ne čutijo, da je pa morda resnično čas za streznitev. “Mnogih je sram, da so, ali pa da bodo morali obiskati psihiatrično ustanovo. Tudi psihiatrična bolnišnica je bolnišnica, kjer ti pomagajo. In meni so, za kar sem jim hvaležen. Ravno danes bom s prijateljem, ta je trezen že dvajset let, po desetih letih vnovič obiskal terapevta in ekipo, ki nam je vsem takrat pomagala. Želim se jim zahvaliti,” nam je uvodoma dejal Leo Roudi.

“Že kod mlad fant sem začel delati v vsem dobro poznanem podjetju Gradbenik Lendava. To je bilo v devetdesetih, natančneje leta 1991, takoj po osamosvojitvi Slovenije. Na gradbiščih je bil venomer prisoten alkohol. Uživanje alkohola je takrat sicer bilo zmerno, lahko bi rekel nič posebnega, predvsem iz razloga, ker sem bil mladi očka. V tistem času sem velikokrat bil DJ po veselicah in zabavah, pomagal sem pri sosedu mizarju, … Moje težave so se pričele po tem, ko sem v obdobju enega leta pokopal oba starša ter babico, po vrhu vsega pa sem kmalu za tem prvič ostal še brez službe. To je bilo štiri leta kasneje,” je dejal sogovornik.

Alkohol je takrat postal njegova tolažba, pil je vse več, šlo je celo tako daleč, da je fizično oslabel, a telo je potrebovalo vse več. “Tukaj imaš nekakšno krivuljo, ki prikaže toleranco dokler ne omagaš. Za tem nastopi tresavica. Sicer sem, kar se torej pitja tiče, imel vmesne pavze. Najprej sem z družbo pil ob vikendih, za tem se je to podaljšalo na preostale dni v tednu in torej le stopnjevalo. Takrat sem, kot sem dejal, ostal brez službe in to je situacijo še poslabšalo, kar me je zelo prizadelo. Brez službe je kmalu ostala še partnerka, … Nadzor nad pitjem pa sem izgubil v času, ko sta se sin in hčerka bližala osnovni šoli. Svoje je doprinesel stres, finančne težave, … Takrat pa je z menoj že bilo hudo,” nam je zaupal Roudi.

Po 27-letih pri zdravniku izvedel, da si je še kot otrok zlomil hrbtenico

Po izobrazbi je tesar, keramičar in ima varilski certifikat. “Opravljal sem veliko različnih del. Na gradbišču sem bil tesar, železokrivec, monter in na koncu tudi varilec. To zadnje mi je še najbolj ustrezalo. Fizičnega dela že kmalu nisem mogel več opravljati, saj so se pojavile zdravstvene tžave. Namreč, pri dvanajstih letih sem si, nevede, polomil hrbtenico. Takrat me zdravnik ni poslal na nadaljnje preiskave. In leta so šla. No, sem pa med delovnim časom imel vedno hude težave s hrbtenico, tudi take, da celo hodit nisem mogel, pa da o bolečinah ne govorim … No, in takrat, torej šele po 27-letih so ugotovili, da imam zlom pri četrtem vretencu v formaciji ´V´,” je nadaljeval.

Za tem je, kot nezaposlen, lahko opravljal le še priložnostna dela, predvsem v mizarstvu in v ključavničarstvu, bolj slabo pa sta se razumela s partnerico. “Ko sem hodil terensko delat, sem bil trezen, ko pa sem se vrnil domov, pa sem si dal duška. In to ni trajalo en dan. Bilo je več dni neprekinjenega pitja. Točilni pult sem imel celo v delavnici. Sam in tudi z družbo sem pil vse več. Vse to je najin odnos s partnerico še poslabšalo in pripeljalo do najnižje možne točke. Ona je sicer takrat dobila službo v Leku, jaz pa sem takrat že konkretno ´zabluzil´. Telo je pač potrebovalo vse več alkohola. Če sem še povsem na začetku bil pijan 1-2 krat na mesec, je to sedaj bilo obratno, torej 1-2 dneva trezen. Pili smo vse kar je teklo. Večinoma domače vino, pa tudi žganje. Torej vse kar je bilo lahko dostopno. Kasneje sem se tudi že skrival, alkohol sem skrival in podobno, …” svojo zgodbo pove Roudi.

Družini je bilo hudo, nečak se je zjokal, na kar je videl, da tako dalje več ne gre

Z žalostjo pove, da je družina zaradi njegove odvisnosti trpela. Takrat je bil star 37 let. “Žene, ko me je vzpodbujala k zdravljenju, nisem jemal resno. Se pa je že kmalu zgodil prelomni trenutek. Nečak se je pred menoj zjokal, kar mi je resnično dalo misliti in sem pomislil, da bo pa sedaj potrebno nehat. Nečak je to povedal materi, torej moji sestri, ki me je zelo hitro ´spravila´ do zdravnika. Tam so naredili osnovne preiskave in ugotovili, da sem v zaskrbljujočem stanju. Moj osebni zdravnik je nemudoma odreagiral in me takoj poslal na zdravljenje v Ormož. Imel sem sicer veliko izgovorov, volje nekako nisem imel, a sem šel zaradi nečaka in mojih otrok. Vedel sem, da kljub temu, moram to storiti.

Priti v psihiatrično bolnišnico je zame najprej bila prava katastrofa. Na zaprtem oddelku sem bil najprej en teden, da sem, kot prvo, prišel k sebi in se zavedel kaj se dogaja. Na vprašanja, ki sem si jih postavil na začetku, sem odgovor dobil šele na koncu zdravljenja. Bila je tudi huda abstinenčna kriza. Trajala je pet dni. Imel sem hudo tresavico. Šele po prvem mesecu in pol sem pošteno prišel k sebi. Zdravljenje je odprtega tipa in dejansko če ne moreš, pač lahko greš. Ampak jaz nisem šel. Velikokrat se norčujemo iz te ustanove, a je vedeti potrebno, da je to dejansko mnogim ločnica med normalnim in propadlim življenjem, ali tudi med življenjem in smrtjo. Po dveh mesecih sem bil ´niko i ništa´. Praktično gledano te tam naučijo, kar bi se v tem času moral sam. Tudi, kako živeti naprej. Imeli smo seveda delavnice, družinske dneve, opravljali smo nekakšne izpite, imenovane izpit SOA. Tukaj smo dokazovali, koliko smo uspešni. Nagrada za uspešnost je bila, da si lahko med vikendom zapustil ustanovo. Po treh mesecih sem ustanovo zapustil in zaživel povsem drugače. V Lendavi sem se vključil v društvo Zarja. Obdobje, ki bi ga vsak naj preživel v takšnem društvu, je pet let. To priporočajo tudi terapevti. Lahko pa seveda tudi več, a to ni obvezno. V društvu smo se srečevali, si pomagali, dajali nasvete, hodili na izlete, …”

Popolnoma se je alkoholu odrekel po neobičajnih sanjah, ki jih, kot pravi, ne bo nikoli pozabil

Kot je sam dejal, je želja po alkoholu povsem izginila neko noč in sicer po zanimivih sanjah, ki so zanj bile ključnega pomena. “Ko sem se vrnil iz zdravljenja v Ormožu, sem bil še precej labilen. Kolebal sem, ali mi bo uspelo ne piti, ali pa se bom vdal v usodo. Neke noči sem sanjal, da sem z družino v nakupovalnem centru. Z delčkom očesa sem opazil manjši točilni pult in se partnerici zlagal, da grem na stranišče. Na stranišče sem seveda šel in ko sem se vračal, sem se ustavil pri tem točilnem pultu. Naročil sem pijačo, seveda alkoholno in gledal v poln kozarec. Prijel sem ga v roko in ga nemudoma izpil. Takrat sem se dejansko prebudil in precej hudo bruhal. No, to je bilo stikalo, ki je danes izključeno že deset let,” je zgodbo zaključil Leo Roudi.