FOTO: Tudi Madžari v Prekmurju praznujejo madžarski narodni praznik

V spomin na 15. marec 1848, ko si je madžarski narod izbojeval odpravo tlačanstva, svobodo tiska, postavitev samostojne narodne vlade in druge pomembne vrednote, tudi prekmurski Madžari, kakor njihovi rojaki čez mejo, praznujejo narodni praznik. Tudi letos pa praznovanje slednjega zaznamujejo ukrepi, povezani s preprečevanjem širjenja koronavirusa, zato proslav in kulturnega programa ni.

Danes praznujejo na Madžarskem spomin na marčno revolucijo in osvobodilni boj leta 1848/49. Gre za enega največjih državnih praznikov, ki utemeljuje madžarski narod, zato ga praznujejo tudi Madžari, ki živijo v Prekmurju. Leto 1848 v zgodovinopisju sicer velja za revolucionarno leto. Val revolucij, ki so zajele skoraj vso staro celino, se je začel februarja 1848 v Franciji. Za revolucionarno leto 1848 se uporablja tudi oznaka pomlad narodov, saj so številni narodi zahtevali večje pravice in uresničitev svojih nacionalnih ciljev.

V letih pred izbruhom revolucije je odpor liberalcev in nacionalistov proti julijski monarhiji okrepilo ravnanje francoske vlade, ki je v notranji politiki nasprotovala vsakršni razširitvi zelo omejene volilne pravice, v zunanji politiki pa popuščala Veliki Britaniji. Sredi leta 1847 se je v Franciji razvila kampanja za razširitev volivne pravice, ki je trajala še v začetku leta 1848. V okviru kampanje so bili organizirani reformistični banketi in ko je predsednik vlade François Guizot februarja prepovedal banket v Parizu, so se 22. februarja začele demonstracije. Prišlo je od spopadov vojske z demonstranti in narodno gardo in po treh dneh, 24. februarja 1848, je kralj Ludvik Filip odstopil in pobegnil v Anglijo. Oblast je prevzela začasna vlada in razglašena je bila republika. Vlada je, da bi ugodila zahtevam nižjih slojev, izvedla nujne reforme. Za brezposelne delavce so ustanavljali državne delavnice, razglasili pravico do dela, uzakonili svobodo tiska in zborovanja, odpravili smrtno kazen za politične prestopnike in uvedli splošno volilno pravico. Na aprilskih volitvah v narodno skupščino je večino dobila zmerna republikanska stranka, ki pa ni imela posluha za delavske zahteve. Zato so maja in junija v Parizu ponovno izbruhnili nemiri.

V habsburški monarhiji se je na Dunaju 13. marca začela marčna revolucija. Čeprav je vojska demonstrante razgnala, je bil kancler knez Klemens Lothar Metternich prisiljen odstopiti. Revolucija se je hitro širila po ostalih deželah monarhije. Tako so se demonstracije ponovile 15. marca v Budimpešti, 16. marca v Ljubljani … Zajela je tudi habsburške posesti v Severni Italiji: 22. marca sta Benetke in Milano razglasila neodvisnost.

Ferenc Horváth

Ferenc Horváth, Poslanec madžarske narodne skupnosti v Državnem zboru in predsednik sveta PMSNS: “Revolucija in boj za svobodo iz let 1848–49 živi z nami in v nas.

“Vsak kamen, ki ga položimo na kraju nekdanjih dejanj, bo stopnica, ki nam danes omogoča stopiti višje.« Misli, ki jih je izrekel Ferenc Kölcsey so danes enako aktualne, kot pred 173 leti, kajti vsako leto sredi marca si znova pripnemo kokardo, našo priponko iz narodne trobojnice. Čeprav je revolucija za nami, vsako leto obudimo dejanja svojih prednikov in se spominjamo … In medtem ko proslavljamo, povezujemo preteklost s sedanjostjo, poskušamo razumeti sporočilo preteklosti za nas v sedanjosti.

Revolucija in boj za svobodo iz let 1848–49 živi z nami in v nas. Je neizbrisljiv del našega življenja, našega naroda, skupnosti in povezuje vse tu živeče. Zgodovinski preobrat se je zgodil 15. marca, vendar danes gotovo ne bi mogli biti ponosni, če avtor naše himne ne bi imel sledilcev, ki so delovali v njegovem duhu, ki so se bili pripravljeni najprej sami spremeniti, da bi tako spremembo spodbudili tudi pri drugih. Tako je narod pridobil predane vodje, ki so s svojim zgledom pokazali, da je preporod mogoč. Da se lahko preporodi tako celotna skupnost, kot življenje posameznika. Marčevska mladina nam je za zgled. Zgled z močjo vere in volje, ki vsakogar zavezuje. Mene in vas! In tej zgledni poti sledimo tudi danes.

Ključna beseda revolucije je bila svoboda in pri vsem so sledili le enemu pomembnemu vprašanju: kaj si želi madžarski narod? Vprašanje je tudi danes isto: kaj si želi prekmurska madžarska skupnost? Prepričan sem, da želimo živeti v miru, v razvijajočem se okolju, kjer so nam dani red, varnost in predvsem svoboda. V okolju, kamor se radi vračamo domov in ki ga ponosno razkazujemo tudi obiskovalcem. »Iz kamnov, si sem nam zakotalijo pod noge, z malce znajdljivosti lahko zgradimo stopnice« – je dejal Széchényi; in to drži tudi danes, ko s skupno idejo gradimo stopnice med narodi in verami. Naša skupnost ugotavlja, da se nekdanja različna in nasprotujoča si politika Madžarske in Slovenije v zadnjih letih, ob vse večjem sodelovanju, spoprijema z novimi izzivi. Glas naše majhne skupnosti se vse bolj sliši tako v Ljubljani, kot v Budimpešti, obe vladi si prizadevata v čim večji meri ustreči našim realnim potrebam. S počasnimi, vendar veliki koraki napredujemo v smer, ko bomo namesto nerazvite regije vzpostavili bolj razvito območje, ki bo mladim zagotavljalo različna nova delovna mesta in možnost preživetja na narodnostno mešanem območju.

Združimo svoje moči in skupaj, z dejanji ohranimo svoje vrednote. Svoboda je pogosto priložnost, občasno pa tudi posebna dolžnost. Svoboda ni nekaj samoumevnega, sami moramo poskrbeti, da jo ohranimo. Naj bo marec ali april, odgovornost je naša. Čas je, da prepoznamo, da lahko težave rešujemo le s premišljenim delovanjem, z dodatnimi napori in trdim delom. In da bo jasno: premagati je treba gospodarsko krizo, revščino, bolezni, ki nam krajšajo življenje in pandemijo, ne pa drug drugega! Prihodnost se torej začenja z našimi dejanji in udeležbo. Kot je zapisal Kossuth: »Nikoli ne obupati. Če je treba, vedno znova začeti.«

In pri tem računamo na vas!”

FOTO: PMSNS – MMÖNK