Tako je ena izmed ključnih raziskovalk čebelarstva v Prekmurju pisala pred natanko 91 leti

Čebelar, član Čebelarskega društva Lendava Ladislav Bagladi iz Lendave je za naš spletni medij ter za vas, dragi bralci, izbrskal natanko 91 let star članek, ki je bil 1.4.1934 objavljen v tedniku Murska krajina (letnik 3, številka 14), tedniku za gospodarstvo, prosveto in politiko. “Da bi bolje razumeli, kako so čebele skozi zgodovino vplivale na naš svet, si oglejmo zanimive primere in vpoglede iz preteklosti,” je zapisal.

Raziskovanje je sistematično ustvarjalno delo oziroma dejavnost s katero želimo razširiti znanje o ljudeh, naravni kulturi in družbi ter ga uporabiti za iskanje rešitev. Zgodovina pa je veda, ki raziskuje človeško vedenje skozi čas. Je veda, ki preučuje človeško družbo od njenega nastanka v času in prostoru. Njena naloga je, da kritično in nepristransko raziskuje dogodke.

“Ko začnete nekaj raziskovati se morate zavedati, da lahko naletite na karkoli – tudi na stvari, ki vam ne bodo všeč. Ampak skozi raziskovanje postanemo bolj zreli in vidimo, da stvari niso tako črno bele. Začnemo se zavedati, da nismo odgovorni za dejanje naših prednikov, tako naši potomci ne bodo odgovarjali za naša dejanja,” je zapisal Ladislav Bagladi.

Ena izmed ključnih raziskovalk čebelarstva v Prekmurju, Jožica Faflik, je s svojim delom pripomogla k boljšemu razumevanju pomena čebel v ekosistemu. Njene raziskave so dokazale, da “čebele niso le pridelovalke medu, temveč pomemben dejavnik pri opraševanju rastlin in ohranjanju biotske raznovrstnosti.” Njeno delo je bilo ključno za sodobne metode čebelarstva, saj je poudarjala “pomen naravne prehrane čebel in vzdrževanja zdravega čebeljega okolja.”

“Da bi bolje razumeli, kako so čebele skozi zgodovino vplivale na naš svet, si oglejmo zanimive primere in vpoglede iz preteklosti. V nadaljevanju se bomo poglobili v zapise, ki razkrivajo, kako so čebele že od nekdaj spremljale človeka in zakaj jih moramo ohranjati tudi danes. Preberite članek in odkrijte več o bogati dediščini prekmurskega čebelarstva ter njegovem razvoju. Pregovor pravi: Kdor ne pozna svoje preteklosti, si prihodnosti ne zasluži,” je še zapisal Bagladi.

Ladislav Bagladi

Originalen članek objavljamo v celoti:

“Čebelarji!

Mnogo truda in dela, dragi čebelar je bilo treba prestati, predno si popolnoma spoznal to malo, najmarljivejšo, jako koristno, najpridnejšo in še nežno bitje – čebelico. Gotovo te je veselilo, ko si prišel k čebelnjaku k svojimi prijateljicami, rekel bi celo tovarišicam in srečnega si se počutil ob pogledu na nje. Lepo so se razvijale, še skrbnejše ti prinašale sladki med, a ti si ga obiral in spravljal.

Danes pa dragi moj tovariš je drugače! Upadel ti je pogum, ker ti sirotice v zadnjih letih niso uspevale in nosile medu kot si želel in se nadejal, da celo niti za lastno hrano v zimskem času, kaj šele za tebe in tvoj trud. Moral si jih umetno hraniti, ako nisi hotel gledati, kako ti umira od gladu družina za družino. Zato pa sedaj rečeš: ‘Zakaj bi še nadalje čebelaril, ko se ne izplača.’ Ni res moj dragi! Še z večjim veseljem se okleni njih gojenja, povečaj njih rod, pomagaj, imej pogum in nado, da ti povrnejo to, kar v zadnjem času nisi dobil in dosegel. Verjemi, da je ravno ta najmarljivejša stvarca ena najhvaležnejših izmed žuželk, ki dela neumorno, seveda če so pogoji za to. Treba je pa potrpljenja, katero bode tudi temu primerno poplačano. Zopet te bodejo razveseljevale, brenčale okoli tebe in nosile ti med, sladko hrano in izvrstno zdravilo za marsikoga našega trpina, v prvi vrsti pa v tvojo korist. Ne pozabi torej, da imaš čebelice, bodi jim hvaležen, ker ti to hvaležnost tudi vračajo.

Kmalu se bode začela prebujati narava, še malo pa zasije še toplejše sonce in prve cvetke nežne in duhteče v vseh barvah privabljajoče pogledajo iz mrzlih tal. Ko pa odprejo svoje ponosne glavice in ponudijo tisto skromno množinico sladkega soka, zabrenčale bodo zopet tvoje ljubljene čebelice, posedale na odprte čaše, ter nosile kapljico k kapljici iz tisočerih cvetk. Ali jih boš uslišal, pa morda jih tudi nebodeš preslišal? Jaz jih ne bi prepustila samim sebi. Sprehajal se bodeš po vrtu, poljih in travnikih, povsod te bodo obdajale in pozdravljale, pele ti pesmico hvaležnosti, da se ti bode kot čebelarju milo storilo. Ti pa jih hočeš zavreči, opustiti njih domove in delo, katero ti je slajšalo mnoga leta življenja – zakaj? Edini vzrok, ki ga navajaš je, ker ti niso toliko donašale, kolikor si želel! Ne dragi tovariš, pomagaj jim raje in jih neguj, ker ti bode tvoj trud obilo poplačan. Prepričaj se!

Ko sem hotela pregledati delovanje čebeljarstva tudi v drugih krajih naše domovine, izven mej naše dravske banovine, sem dobila v roke  knjigo enega prvih čebeljarjev, to je šolskega upravitelja Milana Martinović (Napredno pčelarstvo, izdala državna štamparlja u Beogradu 1930), katero priporočam pač vsakemu čebelarju, da bode na podlagi različnih statistik prišel res do prepričanja, da je čebelarstvo plodonosno, poleg tega pa pridobi še marsikakšne pojme, ki jih do danes še ne pozna.

Tudi jaz bi rada nekaj važnih stvari povedala oziroma navedla, zakaj je čebelica tako priljubljena živalca odkar jo svetovna zgodovina in mi poznamo. Ne bodem pa na dolgo in podrobno razpravljala, temveč samo v nekaj vrsticah, ker bi bilo sicer za celo knjigo.

Kje smo našli znake in dokaze, da je bila čebelica že takrat, ko se je rodila morda prvo človeško bitje na svetu! Najstarejše izkopanine iz vseh dob človeštva, so po večini vsebovale priložene čebelice. Vzroke temu ne vemo, pač se pa da sklepati le na to okolnost, da so jih zaradi nje pridnosti in ljubezni do nje, jemali oziroma polagali v grobove, kakor druge priljubljene predmete. Pozneje so stari Egipčani uporabljali znak čebelice tudi v pisavi t.j. v hiroglifskih napisih na spomenikih in slikah, kakoršne hranijo svetovni muzeji kakor v Londonu, Berlinu, na Dunaju in drugod, kjer hranijo tudi mnogo drugih lepih stvari, ki kažejo na razvoj čebelarstva in ljubezen do te živalice. Med so hranili na primer v kamenih vrčih, ki so bili hermetično zaprti in mnogo se je našlo takih vrčev, ki jih tudi v ljubljanskem muzeju lahko vidite. Cenili so torej zelo med, ki so ga imenovali “nebeška mana”. Egipčani, stari Grki in Rimljani so nad vse cenili med kot zdravilo, hrano in pijačo.

Prišel pa je čas, ko so začeli pridelovati sladkor iz sladkornega trsa in pozneje tudi iz sladkorne pese. Tedaj je med seveda mnogo izgubil na veljavi kot oslajevalno sredstvo, vendar pa ne kot zdravilno. Spoznali so pa, da ta umetni sladkor po redilnih snoveh in svojih sestavinah nikakor ne odgovarja medu. Začeli so torej ponovno s čebelarstvom, ki se je razvilo polagoma na tako visoko stopnjo do današnjega dne, ko odvzamejo čebelicam med brez trpinčenja živalic in brez težave, medtem, ko so morali nekoč pridobivati med od divjih čebelic. Cele tedne so stikali za čebelicami, predno so jih našli. Z velikim trudom so iz debelih votlih debel v visokih pragozdnih drevesih dobili med le na način, da so z veliko težavo preje pomorili rod. V Braziliji žive še dandanes takozvani čebelni lovci. Na obronkih pragozdov nastavijo med in opazujejo od kod prihajajo čebelice ponj in jih potem zasledujejo do onih votlih dreves. V takem, prastarem drevesu se nahaja po navadi več čebelnih družin in po več tisoč kilogramov medu, katerega jim z veliko težavo odvzamejo. Danes jih pa imaš dragi čebelar v bližini svojega stanovanja. Čebelnjak je tako umelno urejen, da z lahkoto odvzameš med, katerega ti te ljube živalce s tako vnemo in pridnostjo nanosijo, samo ako je ugodno vreme in dovolj paše.

Tako je danes. Čebelarstvo je tako zanimivi del gospodarstva, da najde vsakdo, ki se ga enkrat oprime, svoje največje veselje in zadovoljstvo, ter vedno kaj novega opazi.

Pri vsakem gospodarstvu je pa tudi gospodar. Tako je tudi pri čebelicah. Brez gospodarja v družini in vladarja v državi ni reda. Tudi čebelice so v družinah, a njih gospodar je matica. V teh družinah vlada tak red in taka točnost, kot nikjer drugod. Vsaka ima svoje določeno delo. Matica skrbi za nov zarod, ene zidajo celice, druge čistijo in krmijo nov rod, tretje zopet prinašajo snov za satje in med i.t.d. Pojdi k pravemu umelnemu čebelarju in poprosi ga, naj ti to vse pokaže in razloži, videl boš in se prepričal kako pridne so in marljive. Vzljubil jih bodeš in sam jih gojil.

Zatorej dragi čebelar, le z novim veseljem na delo. Bodi zopet vesel in srečen v svojem čebelnjaku med temi nežnimi živalicami in spominjaj se starega pregovora ‘Delo sladi življenje.’ Prihodnjič ti pa povem še kaj podrobnejšega o čebelicah in našem čebelarstvu v Prekmurju.”

Jožica Faflik