Ostalo

Ste zamudili severni sij? Opazovati bo ga moč še nekaj dni

Nad Evropo in Ameriko je severni sij v zadnjih tednih že nekajkrat navduševal. Čudovite barve so se risale na nebu nad Veliko Britanijo, ZDA in celo Nemčijo, kjer pojav ni tako pogost. Astronomi pa so v petek zaznali nov velik sončev izbruh in delci so poleteli proti Zemlji, severni sij pa je prvič tako bilo moč opazovati tudi pri nas. Vrhunec pričakujemo v sredo.




Po spletu je zaokrožilo veliko število fotografij severnega sija oz. Aurore borealis, ki je bila vidna praktično po vsej Sloveniji. Severni sij oziroma aurora borealis nastane kot posledica sončevih geomagnetnih neviht, ko električno nabiti delci magnetosfere, v glavnem so to elektroni, lahko tudi protoni (Sončev veter) in nekateri težki ioni (kisik in dušik), pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo. Tudi v prihodnjih dneh bodo najbrž pogoji za opazovanje pojava dobri, vrhunec bi naj bil dosežen v sredo.

Polarni siji imajo lahko različne barve. Šibki polarni siji so navadno bele barve, močnejši pa so lahko rumeno-zelene in rdeče barve.

  • Rdeča: Na najvišjih nadmorskih višinah vzburjeni atomski kisik oddaja pri 630 nm (rdeča); nizka koncentracija atomov in manjša občutljivost oči na tej valovni dolžini povzročita, da je ta barva vidna le pri intenzivnejši sončni aktivnosti. Majhno število atomov kisika in njihova postopno padajoča koncentracija je odgovorna za bled videz vrhnjih delov “zaves”. Škrlat in karmin so najpogosteje vidni odtenki rdeče za auroro.
  • Zelena: Na nižjih nadmorskih višinah pogostejši trki zavirajo način 630 nm (rdeče): prevladuje emisija 557,7 nm (zeleno). Zaradi precej visoke koncentracije atomarnega kisika in večje občutljivosti oči v zeleni barvi so zeleni siji najpogostejši. Tu vlogo igra vzbujeni molekularni dušik (atomski dušik je redek zaradi visoke stabilnosti molekule N2), saj lahko s trkom prenese energijo na atom kisika, ki jo nato oddaja na zeleni valovni dolžini. (Rdeča in zelena se lahko mešata tudi skupaj, da ustvarita rožnate ali rumene odtenke.) Hitro zmanjšanje koncentracije atomskega kisika pod približno 100 km je odgovorno za nenaden konec spodnjih robov zaves. Tako valovni dolžini 557,7 kot 630,0 nm ustrezata prepovedanim prehodom atomarnega kisika, počasnemu mehanizmu, ki je odgovoren za postopnost (0,7 s oziroma 107 s) gorenja in bledenja.
  • Modra: Na še nižjih nadmorskih višinah je atomski kisik neobičajen, molekularni dušik in ionizirani molekularni dušik pa prevzameta vlogo pri ustvarjanju emisij vidne svetlobe, ki seva na velikem številu valovnih dolžin v rdečem in modrem delu spektra, s 428 nm (modra) biti dominanten. Modre in vijolične emisije, običajno na spodnjih robovih “zaves”, se pokažejo pri najvišjih ravneh sončne aktivnosti. Prehodi molekularnega dušika so veliko hitrejši od prehodov atomarnega kisika.
  • Ultravijolično: Ultravijolično sevanje polarnega sija (znotraj optičnega okna, ki pa ni vidno vsem ljudem) je bilo opazovano s potrebno opremo. Ultravijolični polarni sij je bil viden tudi na Marsu, Jupitru in Saturnu.
  • Infrardeče: Infrardeče sevanje v valovnih dolžinah, ki so znotraj optičnega okna, je prav tako del številnih avror.
  • Rumena in roza sta mešanica rdeče in zelene ali modre. Druge odtenke rdeče, pa tudi oranžne, je mogoče videti ob redkih priložnostih; rumeno-zelena je zmerno pogosta. Ker so rdeča, zelena in modra linearno neodvisne barve, bi aditivna sinteza teoretično lahko proizvedla večino barv, ki jih človek zazna, vendar tiste, omenjene v tem članku, obsegajo tako rekoč izčrpen seznam.