Srečna zgodba iz Veterinarske postaje Lendava: Po dveh letih se je Piki vrnil domov
Zanimiva in hkrati tudi vesela zgodba prihaja iz Veterinarske postaje Lendava. Ti so namreč včeraj objavili zanimiv zapis o mucku Pikiju, ki se je domov vrnil po kar dveh letih potepanja. K sreči je bil čipiran.
Minulo petkovo dopoldne se je na Veterinarski postaji Lendava začelo povsem običajno – s pregledom mačka, ki se je že nekaj časa zadrževal v okolici hiše najditeljice. “Ne vemo, čigav bi lahko bil, ni od nobenega izmed sosedov,” je povedala ob prihodu v ambulanto. Maček je bil prijazen, a očitno izgubljen – še ena od mnogih živali, ki tavajo brez doma.
Ker je realnost še vedno taka, da veliko mačk ni označenih z mikročipom, tudi tokrat nihče ni imel posebnih pričakovanj. A ko so veterinarji prislonili čitalec mikročipa, je zazvenel tisti znani pisk – znak, da ima maček vendarle svojo identiteto. Navdušenje je bilo takojšnje. Številko mikročipa so vnesli v Centralni register hišnih živali in v nekaj minutah je postalo jasno: Muc ima ime, ima dom in ima lastnike, ki ga zagotovo pogrešajo.
Ime mu je Piki. Star je 10 let in že dve leti velja za pogrešanega. Izginil je brez sledu, lastniki pa so ga mesece dolgo iskali, a brez uspeha. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo nekoč znova najden – in to več kot 20 kilometrov stran od doma.
Ko so lastnike obvestili, da je njihov Piki živ in da je bil najden, je bilo čustev težko zadržati. Po dveh letih negotovosti in tihega upanja so svojega ljubljenčka končno lahko znova stisnili v objem. Prav njihova odgovornost pa je bila ključna, da se je ta srečen razplet sploh lahko zgodil – Piki je bil namreč čipiran že leta 2016, še preden je bilo čipiranje zakonsko obvezno.
Zgodba o Pikiju ni le lepa novoletna pravljica, ampak tudi močan opomnik, kako pomembno je odgovorno lastništvo živali. En sam droben čip je bil tisti, ki je omogočil, da se je izgubljeni muc po dolgem času vrnil tja, kamor spada – domov.
Naj bo Piki navdih vsem lastnikom hišnih ljubljenčkov, da s čipiranjem in skrbjo zagotovijo, da se lahko tudi najbolj izgubljene poti nekoč spet končajo tam, kjer je srce.


