“Retro srečanje” vseh članov košarkarskega kluba Lindau iz Lendave od leta 1980 naprej
Minuli vikend je košarkarski klub Lindau iz Lendave v športni dvorani Dvojezične srednje šole Lendava organiziral “Retro srečanje” vseh članov omenjenega kluba od leta 1980 naprej. Na seznamu so organizatorji imeli nekaj čez 80 imen, a se je dogodka udeležilo okrog 40 nekdanjih članov, na kar so, kot so zapisali, ponosni.
“Vsak, ki je nekoč nosil dres KK Lindau, je bil povabljen na prijateljsko tekmo, lahko je metal na koš, zaigral ali pa se preprosto družil z nami in obujal spomine. Po tekmi je sledilo skupno kosilo in druženje. Prijateljska ‘Retro’ tekma ni imela tekmovalnega značaja, vsi, ki so želeli zaigrati, so se med seboj pomešali s trenutnimi člani kluba.
Zahvale za dolgoletno delovanje kluba gredo Velimirju Horvatiču, Vladu Bratkoviču, dolgoletnemu trenerju v 90. letih Mirku Grču ter vsem ostalim, ki so na kakršen koli način pomagali, da klub obstaja še danes. Čez leto in pol, natančneje 23.3.2027, bo klub praznoval 50 let od uradne ustanovitve. Ustanovitelji kluba so bili: Lebar Ludvik, Žoldoš Dezider, Varga Ladislav, Kotnjek Zvonko, Utroša Anica, Sekereš Viljem, Nemec Dušan, Čeke Franc, Somi Janez in Feher Rudolf,” je zapisal Gorazd Horvatič.
Vlado Bratkovič o minulem obdobju …
“Težko bi bilo napisati nekaj o obdobju, pri katerem nisem osebno sodeloval, a košarka se je v Lendavi igrala že kmalu po 2. svetovni vojni. Moj edini spomin na tisti čas je iz pripovedovanj g. Lebarja Ludvika – Cika, takratnega igralca. Vse to pišem po spominu. Številke in imena so počasi zbledela, a spomin je še vedno živ. Obstajala je tudi dokumentacija o vseh dogodkih, vendar se je žal v devetdesetih letih izgubila.
Fantje smo večinoma začeli igrati košarko v osnovni šoli Drago Lugarič, kjer nas je za to igro navdušil učitelj telovadbe Žoldoš Dezider. Sam sem se v košarko vključil leta 1972. Tekme šolske lige so bile med glavnim odmorom in takoj po pouku. Tisti nekoliko spretnejši smo se vključili v šolsko ekipo in prek nje nastopali na pionirskem festivalu košarke na pomurskem področju.
Srednješolci smo med poletnimi počitnicami igrali pri TVD Partizanu. Tekme proti starejšim so bile vrhunec – čeprav so se nam zdeli nekoliko nerodni in nižji, so v glavnem prav oni zmagovali. Igralo se je 5 na 5, igrišče pa smo si delili z rokometaši. Najbolj zagreti smo igrali zunaj tudi med zimskimi počitnicami, v rokavicah.
Starejši igralci, ki so igrali v Območni ligi, so bili: Bašovič Vlado, Galič Štefan – Lepke, Jaklin Jože – Joco, Kotnjek Zvonko, Nemec Dušan, Raščan Jože, Vehtersbah Belek in Žoldoš Dezider.
Jeseni leta 1979 sem od Kotnjeka Zvonka, takratnega predsednika KK Lindau, v njegovem stanovanju na Kidričevi 7 v Lendavi prevzel dokumentacijo, priznanja in pokale do tistega obdobja. Dokumentacija je vsebovala ustanovno listino z originalnimi podpisi ustanoviteljev, pravilnik o delovanju kluba ter registracijo kluba, ki je bila potrebna za odprtje računa pri takratni SDK (Služba družbenega knjigovodstva). Prejel sem tudi originalni okrogli pečat. Z rednimi treningi v telovadnici OŠ Drago Lugarič smo začeli jeseni 1979.
Poznale so se posledice Portoroških sklepov iz leta 1976, po katerih so bila sredstva za delovanje namenjena predvsem tekmovalnemu športu, rekreativna dejavnost pa je prejela le majhen del.
Leta 1980 se nam je pridružil Žlebnik Zvezdodrag, takratni direktor današnjega Elektromateriala. Postal je predsednik kluba in vzpostavil uradno delovanje. Na organizacijskem področju nam je bil v veliko pomoč Bojan Hojnik, sekretar na TKS (Telesnokulturna skupnost Lendava).
Velika želja v začetku osemdesetih let je bila sestaviti ekipo za 3. slovensko ligo, vendar ta želja takrat ni bila uresničena. Najprej smo se vključili v zimsko ligo v Čakovcu, v kateri smo sodelovali skoraj deset let. Eno leto smo postali celo zmagovalci prvenstva med več kot dvajsetimi ekipami.
Na Hrvaškem smo v začetku osemdesetih let najprej igrali v občinski ligi Čakovec. Kot zmagovalci smo napredovali v Medžimursko ligo in nato še v Varaždinsko–Bjelovarsko ligo. Večina tekem se je igrala zunaj, v vseh mogočih in nemogočih vremenskih razmerah. Dogodkov s potovanj in tekem je toliko, da jih je težko strniti v nekaj stavkov. Na Hrvaškem nam je v vseh teh letih veliko pomagal g. Ivanek.
V tem obdobju smo imeli na OŠ Drago Lugarič dve ekipi: 5.–6. razred ter 7.–8. razred. Dve leti so trenirale tudi deklice. V tekmovanju pionirskega festivala smo dosegali različne rezultate. Proti koncu osemdesetih let je prišlo do selekcij, pri čemer je bila nosilec selekcije Murska Sobota. Vanjo se je vključilo tudi nekaj naših posameznikov.
S slovensko osamosvojitvijo so se spremenili pogoji igranja. Začetek devetdesetih let je prinesel igranje v obnovljeni Pomurski ligi. Tekmovali smo z dvema ekipama – Lindau in Lindau veterani. Veterani smo že nekaj časa igrali mednarodne tekme med Nagykanizso, Zalaegerszegem, Radenci in Lendavo. V začetnih letih smo bili manj uspešni, a proti koncu obdobja smo postali pravi strah in trepet naših tekmecev.
Leta 1997 smo vstopili v tretjo slovensko ligo. Tri leta igranja so prinesla novo organiziranost in način delovanja kluba. Ob prenehanju igranja v 3. slovenski ligi se je žal izgubila večina dokumentacije 20-letnega delovanja kluba: ustanovna listina, pravilnik o delovanju, korespondenca, zapisniki, diplome in celo osvojeni pokali.
Po letu 2000 je znova oživela Pomurska liga. Ob vzponih in padcih in občasnih prekinitvah se je obdržala vse do začetka dvajsetih let novega tisočletja, ko je bila zaradi epidemije COVID-19 najprej prekinjena, nato pa dokončno ugasnila.
Ne smem izpustiti sodelovanja veteranov s kolegi iz Krope. Vsi, ki smo bili kakor koli vključeni v te aktivnosti, jih ne bomo nikoli pozabili. Začelo se je obdobje prijateljskih tekem in mednarodnih turnirjev, ki traja še danes.
Prihajali so in odhajali igralci, trenerji in predsedniki. Klub je doživljal vzpone in padce. Zdelo se je, da čim višje so bili cilji, tem nižji je bil padec ob neuresničenih ambicijah. Vesel sem, da so se vedno našli ljudje, pripravljeni začeti znova. Klub bi se moral posebej zahvaliti Velimirju Horvatiču, ki je nekaj desetletij skrbel za organizacijske zadeve in pridobivanje občinskih sredstev. Veli hvala.
Težko je zajeti zadnjih petdeset let igranja košarke v Lendavi in delovanja kluba. Ostalo je bore malo materialnih dokazov, a nekaj je vendarle ostalo vsem nam: košarko imamo radi in klub nosimo v srcih.”
