Onorina Marič, prava mojstrica kvačkanja

Pred 60 leti je pod obronke lendavskih goric v mesto Lendava prišla kot mlado dekle Onorina Marič in sicer iz Hrvaške Istre, natančneje iz mesta Pula. Onorina že 60 let živi z možem Gašparom v Lendavi, kvačka oziroma hekla, kot temu pravijo čez mejo, pa praktično že celo življenje.

Onorina je že nekaj časa v zasluženem pokoju, saj sedaj na jesen življenja si prosti čas krajša s kvačkanjem najrazličnejših izdelkov. Tako njeni spretni prsti ustvarjajo z iglo in nitjo najrazličnejše vrste rož, kot so nageljni, marjetice,divji mak, hiacinte, razno listje, razne trave, vse to pa iz njih naredi kot šopek cvetja v vazo ali priložnostni aranžma za namizo.  Njeno cvetje krasi njihov dom v raznih košaricah, vazah, korblih po stanovanju. Najbolj pa so ji pri srcu kvačkane ovalne več barvne in različne velikosti prtičkov v obliki pladnjev ali raznih košaric, kateri krasijo njeno stanovanje. Kvačka med drugim tudi razne prtičke, prte, obleke za punčke, razne slike, njeno veliko veselje pa je tudi izdelovanje gobelinov.

Izumila svojo tehniko kvačkanja

Največ svojih izdelkov naredi v prostem času, predvsem zvečer, saj ustvarja za svojo dušo, za svoje najdražje, a nikoli za prodajo. To vse je narejeno z veliko natančnostjo in ročno spretnostjo, kot zna narediti samo ona, saj je tehnika kvačkanja zelo zahtevna in potrebuje veliko potrpežljivosti. Vsi ti njeni izdelki so unikatni in enkratni za pogled, saj je to zelo dragoceno delo, za katero porabi veliko ur svojega prostega časa. To so vse rokodelski izdelki, narejeni z veliko ljubeznijo do te umetnosti. Onorina pri tem delu uporablja veliko ročnih spretnosti, saj si je po svoje izbrala svojo tehniko izdelovanja rož in vseh teh izdelkov, saj ni posnemala nobene rokodelke, ki izdelujejo podobne izdelke.

Kvačkanje je zelo star in zahteven način izdelovanja okrasnih in uporabnih tkanin iz običajno volnene ali bombažne niti. Lahko je enobarvno ali več barvno. Z uporabo različnih vzorcev in barvnih niti lahko dobimo zanimive izdelke.

Besedilo in fotografija: Jože Žerdin