FOTO: Svetopisemske zgodbe na grafičnih listih Salvadorja Dalíja in Otta Dixa

Na včerajšnji svetovni dan muzejev sta javni zavod Galerija – Muzej Lendava in Občina Lendava na lendavskem gradu pripravila odprtje razstave z naslovom Svetopisemske zgodbe na grafičnih listih Salvadorja Dalíja in Otta Dixa.

Goste sta uvodoma nagovorila Dubravko Baumgartner, direktor Galerije – Muzeja Lendava in Janez Magyar, župan Občine Lendava. Strokovno predstavitev razstave je podala dr. Marjeta Ciglenecki, umetnostna zgodovinarka. Razstavo sta odprla nj. eksc. Sylvia Groneick, veleposlanica Zvezne republike Nemcije v Republiki Sloveniji in nj. eksc. Javier Herrera García-Canturri, veleposlanik Kraljevine Španije v Republiki Sloveniji. Za glasbeni program je poskrbela Tjaša Čerič.

Svetopisemske zgodbe na grafičnih listih Salvadorja Dalíja in Otta Dixa

Salvador Dalí (1904–1989) in Otto Dix (1891–1969) sta si bila tako po umetniški usmeritvi kot tudi ideološko zelo različna, pa vendar so svetopisemske zgodbe s svojstveno ikonografijo pomembno zaznamovale ustvarjalnost obeh. Dalí se jim je posvetil v drugi polovici 20. stoletja, ko se je z vso zavzetostjo spreobrnil k Cerkvi, Dix pa je bil od otroštva predan bralec Svetega pisma in je zgodbe iz knjige vseh knjig prepoznaval vsepovsod v lastnem okolju, obremenjenim z dvema svetovnima vojnama in nacizmom.

Nadrealist Salvador Dalí velja za kontroverznega ustvarjalca, ki si je z ekscesnim življenjskim slogom in jasno politično opredelitvijo za Francov režim v povojni Španiji nakopal marsikatero zamero, s časovnim odmikom pa ga vedno bolj prepoznavamo kot velikega umetnika. Hrepenel je po nesmrtnosti in recepture za večno življenje skušal odkriti v spisih antičnih, srednjeveških in novoveških alkimistov. Navdihovali sta ga Visoka pesem iz Stare zaveze in mojstrovina Johna Miltona Izgubljeni paradiž iz sredine 17. stoletja, bil pa je tudi občudovalec španskih mistikov, še posebej sv. Janeza od Križa, karmeličana iz 16. stoletja, ki je v nenavadni perspektivi narisal podobo Križanega. Dalíja je drobna risba iz svetnikove zapuščine zaposlovala celo desetletje.

Otto Dix je imel povsem drugačno življenjsko pot. Strašne podobe iz prve svetovne vojne so ga spremljale do smrti in narekovale njegovo slikarsko in grafično delovanje. Prepričan je bil, da je treba vedno izpovedovati resnico, da se torej ne sme ničesar olepševati. Bil je ekspresionist in eden najmočnejših predstavnikov nemške nove stvarnosti, zaradi česar je leta 1933 izgubil profesuro na dresdenski akademiji in si prislužil zasramovanje nacističnih oblasti, ki so zaplenile veliko njegovih del. Dix je menil, da umetniki ne morejo spremeniti sveta, so pa dolžni o njem pričati. Kako strašne so vojne, je predstavil v številnih delih, tudi v seriji 33 litografij iz leta 1960, ki se vsebinsko naslanjajo na Matejev evangelij, a v resnici pripovedujejo o nacizmu in drugi svetovni vojni. Na zadnjem listu v seriji je podoba moža sodobnega videza, ki z jasno gesto ukazuje, da je treba podučiti vsa ljudstva, pri tem pa uporablja besede, s katerimi je Kristus razposlal apostole po svetu oznanjat krščansko vero.

Izbrana dela za razstavo so iz znamenite zasebne zbirke Richarda H. Mayerja iz Bamberga.