FOTO: Odprtje razstave ob 60. rojstnem dnevu grafičnega oblikovalca Lászla Meszelicsa

Zavod za kulturo madžarske narodnosti je v prostorih centra Bánffy včeraj zvečer pripravil odprtje razstave ob 60. rojstnem dnevu grafičnega oblikovalca Lászla Meszelicsa. Razstavo je odprla Júlia Meszelics, teoretičarka designa, sicer njegova hčerka, za glasbeno spremljavo pa sta podkrbela Tjaša Šimonka Kavaš in Miha Kavaš.

Razstava je posvečena življenju in delu Lászla Meszelicsa ob njegovem 60. življenjskem jubileju. Po besedah Júlie Meszelics okrogla obletnica ne predstavlja zgolj življenjskega mejnika, temveč tudi pregled več desetletij ustvarjalnega, strokovnega in družbenega delovanja. V njegovem opusu grafično oblikovanje, tipografija, celostne grafične podobe in vizualne komunikacije nikoli niso bile zgolj estetski elementi, temveč pomemben del kulturnega prostora in identitete skupnosti.

Na odprtju razstave je kustosinja poudarila, da je vsaka razstava priložnost za predstavitev umetniškega opusa v širšem kulturnem in družbenem kontekstu. Tokrat pa je bil dogodek zanjo poseben, saj je ob strokovni vlogi nastopila tudi kot hči avtorja razstave, zato sta se osebni in strokovni pogled naravno prepletla.

Meszelics je otroštvo preživel v Genterovcih, nato pa se je izobraževal v Ljubljani, kjer je obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, kasneje pa študij nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Že v času študija je dosegel pomemben uspeh, ko je bil njegov grafični predlog izbran na mednarodnem natečaju ob svetovnem kongresu industrijskega oblikovanja ICSID. Ta dosežek je po besedah kustosinje nakazal značilnost njegovega poznejšega ustvarjanja – povezovanje sodobnega mednarodnega oblikovalskega jezika z močno navezanostjo na domače okolje.

Po prihodu v Lendavo je svojo poklicno pot nadaljeval kot tehnični urednik tednika Nepújság, kjer že desetletja skrbi za vizualno podobo časopisa. Leta 1999 je ustanovil studio za vizualne komunikacije GraForma, skozi katerega je sodeloval pri številnih projektih s področja kulture, gospodarstva in družbenega življenja v Pomurju.

Njegovo delo obsega oblikovanje celostnih podob ustanov, kulturnih prireditev, publikacij, podjetij, festivalov, gledaliških in koncertnih dogodkov ter številnih drugih projektov. Posebej je bilo izpostavljeno njegovo sodelovanje pri vizualni podobi zaščitenih regionalnih izdelkov, kot sta prekmurska gibanica in prekmurska šunka, kjer je grafično oblikovanje pomembno prispevalo k prepoznavnosti teh gastronomskih posebnosti. Med pomembnejšimi projekti so tudi dolgoletno sodelovanje s podjetjem Kodila, oblikovanje publikacij in prireditev Madžarskega narodnostnega kulturnega inštituta v Lendavi, nekdanjega Gledališke in koncertne dvorane Lendava ter podjetja Coal.

Po besedah Júlie Meszelics, delo očeta ne opredeljuje posamezna zvrst grafičnega oblikovanja, temveč sposobnost, da bistvo posamezne ustanove, dogodka ali skupnosti prevede v prepoznaven vizualni jezik. Njegovo ustvarjanje tako presega okvir uporabne grafike in predstavlja pomemben prispevek k vizualni kulturi ter kulturni dediščini prostora.

Posebno mesto v njegovem delu ima tudi skrb za vizualno podobo madžarske narodne skupnosti v Prekmurju. S številnimi plakati, knjigami, publikacijami, časopisnimi stranmi, vabili in drugimi grafičnimi rešitvami je skozi desetletja soustvarjal podobo skupnosti ter prispeval k ohranjanju njene kulturne identitete. Júlia Meszelics je poudarila, da so ta dela danes tudi dragoceni dokumenti časa, saj odražajo način, kako je skupnost želela predstaviti sebe in svoje vrednote.

Ob osebnem delu nagovora je priznala, da kot otrok očetovega dela ni dojemala skozi tipografijo ali oblikovalske koncepte, temveč predvsem skozi številne ure predanega dela, ki jih je namenjal vsakemu plakatu, publikaciji ali projektu. Šele kasneje je spoznala, da so se posamezna dela skozi desetletja povezala v bogat opus, ki danes predstavlja pomemben del vizualnega spomina regije.

Razstavo je označila kot trenutek, ko se lahko obiskovalci ozrejo na bogato ustvarjalno pot, hkrati pa opazijo številne grafične rešitve, ki so postale tako samoumeven del vsakdanjega okolja, da jih pogosto ne dojemamo več kot umetniška dela. Po njenih besedah vsaka oblikovalska odločitev nosi tudi kulturno in identitetno sporočilo.

Ob zaključku se je avtorju razstave zahvalila za več kot štiri desetletja predanega dela ter izrazila ponos na njegov prispevek k Lendavi, Pomurju in madžarski narodni skupnosti. Zaželela mu je, da razstava ne bi pomenila zaključka njegove ustvarjalne poti, temveč začetek novega poglavja, nato pa razstavo tudi uradno odprla.