FOTO: Odprtje razstave Križpotja v lendavski sinagogi

V lendavski sinagogi so sinoči odprli razstavo likovnih del dveh lendavskih umetnikov, in sicer Suzanne Kiraly-Moss in Sebastijana Časarja z naslovom Križpotja. Razstava je sicer bila odprta nekoliko drugače, brez publike, preko spleta. V ta namen so sinagogo odprli vnovič po dveh mesecih.

Predstavljajmo si kozarec, do polovice napolnjen z vodo. Epilog zgodbe poznajo mnogi: za nekoga je ta kozarec na pol poln, za drugega na pol prazen. Primer ni namenjen ponazoritvi, da obstajajo optimisti, ki bi v tem primeru rekli, da je kozarec na pol poln, za razliko od pesimistov, ki menijo, da je kozarec na pol prazen. Poudaril bi rad to, da imajo oboji na nek način prav: kozarec je istočasno na pol poln in na pol prazen. Težko je odgovoriti na vprašanje, zakaj ljudje enak pojav dojemajo različno? To je lahko odvisno od trenutnega duševnega stanja, socialnega okolja, temeljev izobrazbe, življenjskih izkušenj in podobno. Različna stališča in pogledi so pomembni elementi umetnosti, saj brez tega ne bi imela razvojnega loka. Zakaj so Cézanne, Van Gogh, Monet ali Courbet gledali jabolko kot sadež in ga naslikali povsem različno, ne vemo. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da različno dojemanje zrcali tudi osebnost umetnika, ki njegovim delom daje pečat izvirnosti, neponovljivosti.

»Drugačno videnje« enakih motivov se pojavlja tudi na skupni razstavi Suzanne Király-Moss in Sebastijana Časarja. Oba sta s svojega zornega kota ovekovečila osebno doživljanje svoje neposredne okolice – narave, ki ju obdaja.

Dekorativni značaj slik Suzanne Király-Moss pritajeno zakriva motive, ki se skrivajo v njih. Prave vsebine se odkrivajo šele s pozornim opazovanjem del: gričev, ki objemajo ceste, gozdov, živali, ljudi, ipd. Suzanne vidi in doživlja okolje skozi svoj umetniški filter tako, da se v podobah, ki jih ustvari, krajina spremeni, postane pravljična. Poti in steze, kot vodilni elementi v njenih likovnih delih simbolizirajo udejanjena in obenem duhovna potovanja. Kot delčke upodobitev pokrajine jih najdemo že v njenih zgodnjih delih. Skozi čas se je obcestna pokrajina začela odmikati od stvarnega sveta in se je spreminjala v svojevrstno duhovno, pravljično, izmišljeno pot. Steza se v njenih delih pogosto pojavi v obliki polžje hišice. Zdi se, kot da bi poskušala z vrtinci, podobnimi Fibonaccijevi spirali, upodobiti neskončnost vesoljnega sveta. V te slike pa umesti tudi človeka – točneje gledalca, kar najbolj pride do izraza pri delih Fosili. Z izjemo nekaj slik, se njena dela razvijajo iz enega osrednjega motiva, gledalčeve pozornosti pa ne preusmerja k drugim elementom. Umetniška dela so skoraj brez izjeme grajene iz črt, kar jim daje edinstveno vibracijo. Različne debeline in pogostost vijugastih črt dajejo obrise oblik, njihovo večplastnost in plastičnost. To najlažje opazimo pri njenih monokromih slikah.

Podobno kot pri Suzanne Király-Moss je tudi pri Sebastijanu Časarju vir navdiha njegovo neposredno okolje, lendavska oziroma panonska pokrajina. Za razliko od Suzanninega je njegov stil veliko bolj realističen, njegova dela pa so bolj »barvno centrična« in presegajo pojem klasične upodobitve pokrajine. Pokrajina, kot motiv je le rekvizit za to, da umetnik upodobi svoja najglobja čutenja. S svojimi barvnimi kompozicijami lahko izraža misli, čustva, ideje, filozofije, veroizpovedi. Umetniško ustvarjanje mu omogoča prelivanje notranjega jaza v umetniške stvaritve. Iz njegovih del lahko razberemo dramatičnost, ki se kaže v rabi barv. Močni kontrasti jim dajejo polnilo in dramaturški lok, zaradi česar slike odsevajo notranji jaz v fizičnem smislu. Zaradi vtisa, ki ga delom daje pogumni izbor barv, se jih ne moremo naveličati. Močne barve nas vodijo k temu, da vedno odkrivamo nekaj novega tudi preko čustev, ki jih ob tem doživljamo. Nekaj skorajda že fluorescentno izstopajočih barvnih lis pa ne deluje tuje, kljub temu, da jih človeško oko v naravi ne opazi. Njegove slike po eni strani odsevajo samorefleksijo, samoanalizo, samokritiko, po drugi pa vtise in pečat zunanjih vplivov. Njegova umetniška dela odražajo še tako majhen trzljaj človekovega bivanja, zaradi česar pokrajina pred našimi očmi oživi na način, da preko zunanjosti spoznavamo tudi nevidni notranji svet Sebastijana Časarja.

Razstava z naslovom Križpotja je nastala z namenom, da predstavi srečanja, dveh umetnikov. Na prvi pogled med njima ni veliko vzporednic. Sta predstavnika različnih generacij, tudi nekoliko drugačnih kultur. Suzanne je namreč pred več kot petimi desetletji prišla v Lendavo iz daljnje Amerike. Njena življenjska pot je, tako kot na nek način to izraža v svojih delih, vodila po številnih stezah z ovirami pa tudi obsijanih s soncem. Obiskovalec jo spoznava skozi njeno subjektivno doživljanje razlik dveh kontinentov, kultur, družbe in (pre)izkušenj. Sebastijan je predstavnik mlajše generacije, ki se v tretjem tisočletju, spopada z izzivi sodobnega časa. Na eni strani se vse bolj uveljavlja sodobna tehnologija, po drugi strani pa se je potrebno nenehno truditi za obstoj in razvoj tradicionalnega. To velja tudi za umetnost. Pri obeh umetnikih. Ne glede na številne tehnične možnosti v tem času, je še vedno najpomembnejši osebni stik, osebni pogled, občutek, ko gledalec vidi umetniško delo v živo, da ga preplavijo vtisi, čustva in misli ob delu, v katero zrejo. Nenazadnje se oba umetnika tako ali drugače vračata k naravi, tudi preko čustev in imata intimen odnos do ustvarjanja. To zelo lepo prikazujejo njune majhne slike in prav ta njihova majhnost spodbuja gledalca, da stopi korak bližje do njih in jih na svoj način doživi in občuti.

Tekst: Atilla Pisnjak, umetnostni zgodovinar
Foto: GML