Danes obeležujemo Dan upora proti okupatorju

Dan upora proti okupatorju (včasih samo Dan osvobodilne fronte ali Dan OF) je državni praznik, ki ga v Sloveniji praznujemo 27. aprila. Na ta dan leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

OF je bila sicer ustanovljena dan prej, 26. aprila 1941, v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sestali predstavniki nekaj političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za Sokole), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo “Protiimperialistična Fronta”. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije.

V OF ni bilo nobene predvojne stranke, pač pa so vanjo vstopali politični disidenti in frakcije dotedanjih strank obeh političnih taborov. Skupine so se razlikovale svetovnonazorsko, po politični preteklosti in tudi velikosti. Odločilno vlogo v OF so ves čas imeli komunisti, čeprav jih je bilo le okoli 1000. Bili pa so zaradi dveh desetletij ilegalnega delovanja najbolj usposobljeni za delovanje v okupaciji.

Za svobodno Prekmurje je tekla krvava Mura

V drugi svetovni vojni je življenje izgubilo skoraj 100 tisoč Slovencev. Najbolj je bila prizadeta Ljubljanska pokrajina, kjer je življenje izgubilo 32.060 ljudi, kar je pomenilo 9,5 % prebivalcev. Najmanj je bilo prizadeto Prekmurje, kjer je bilo 1.598 žrtev oziroma 1,6 % prebivalstva. Med temi je bila skoraj polovica (728) civilistov, 189 je bilo mobilizirancev v madžarsko vojsko, 83 članov narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov, 43 mobilizirancev v nemško vojsko, 20 sodelavcev partizanskega gibanja, 16 aktivistov OF ter 8 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske.

Najmanj prizadeto je bilo prav Prekmurje; Madžari poskusili s hitro madžarizacijo

Območje Prekmurja je aprila 1941, po osvojitvi nemških sil, okupacijo prevzela madžarska vojska. Ta je poskušala območje čim hitreje madžarizirati. Upravno območje so razdelili na soboški in lendavski okraj, obnovili so raznarodovalno društvo za Vendsko pokrajino, uvedli madžarščino kot učni jezik, uničevali slovenske ter prekmurske knjige, zapovedali uporabo madžarščine ter prepovedali javno rabo slovenščine. Dovoljena je bila raba prekmurskega narečja, saj so trdili, da so Prekmurci, podobno kot porabski Slovenci (Vendi), posebna nacionalna skupina.

Neuspela madžarizacija, a brez večjih uporov

Okupatorjem madžarizacija avtohtonega slovenskega prebivalstva z izobraževanjem in propagando ni uspela. Sledili so prvi poskusi organiziranega upora, tem pa aretacije, sodni procesi in zaporne ter smrtne kazni. Smrtna kazen je konec oktobra 1941 doletela tudi aktivista Evgena Kardoša in Štefana Cvetka, ki so ju obesili na dvorišču gradu v Murski Soboti, Kolomana Cigüta pa so zaradi pričakovanja otroka oprostili. Zaradi aretacij, smrti ali odhoda najdejavnejših aktivistov, v Prekmurju v prihodnjih dveh letih ni prihajalo do večjih akcij.

Ustanovitev prekmurske čete

Vojni položaj Madžarske se je spomladi 1944 precej poslabšal, zato so Madžari posegli po množičnih aretacijah in internacijah. Poleti sta v Prekmurje prišla Dane Šumenjak in Jože Kramar-Juš, z nalogo, da pripravita teren za večje akcije proti okupatorju. Sredi oktobra je v akciji madžarske vojske padel Kramar, nekaj dni pozneje pa na Vaneči še Dane Šumenjak. Kljub temu se je uporniško gibanje pričelo širiti. Ob koncu leta 1944 so v Prekmurju, na Dolinskem, pričeli ustanavljati prve vaške odbore OF, v začetku leta 1945 pa tudi do formiranja prekmurske čete.

Rdeča armada plačala krvavi davek

V začetku aprila 1945, dober mesec pred padcem Berlina, so vojaki sovjetske Rdeče armade prodrli v Prekmurje ter ga v nekaj dneh osvobodili. Že sama gradnja pontonskega mostu čez reko Muro naj bi terjala več kot 400 življenj sovjetskih vojakov, saj so ti bili med gradnjo neprestano izpostavljeni okupatorski vojski. Mnogo trupel naj bi tako odnesla reka. Točno število padlih sovjetskih vojakov, ki so osvobajali Prekmurje, ni znano. Zagotovo pa jih je na naših tleh življenje končalo vsaj 521.