Dalie Klein: “Ne potrebujemo tlakovcev spomina, vrnite nam premoženje!”

Medtem ko so v Lendavi in Murski Soboti položili tlakovce spomina ali spotikavce, s čimer so pregnane meščane judovske veroizpovedi na simbolni ravni vrnili na ulice mest, se pojavlja tudi druga skrajnost.

V minulih dneh sta, med drugimi, tudi Lendava in Murska Sobota dobili (vsaka po enajst) prve kamne spotikavce, tlakovce spomina za člane židovske skupnosti, ki so jih med holokavstom odpeljali v koncentracijska taborišča, kjer jih večina ni preživela. S to gesto se pregnane meščane na simbolični način vrača pred njihove domove in v ulice mest, kjer so nekoč živeli in kjer mnogi med njimi nimajo niti svojih grobov. V Prekmurju so se slovesnosti udeležili tudi sorodniki judovskih družin, rabin Ariel Haddad, predsedniki judovskih skupnosti iz Slovenije in tujine ter avtor projekta Gunther Demnig, umetnik, ki je medeninaste tlakovce s vklesanimi osebnimi podatki posameznih žrtev položil že v 610 mestih po Evropi. Odločili so, da bodo v Lendavi tlakovce spomina umestili v pločnike pred zadnjim domovanjem treh judovskih družin, družine Blau, Balkanyi in Schwarz. V Murski Soboti pa so tlakovci položeni v Ulici Staneta Rozmana, v Slomškovi in Slovenski ulici, in sicer pred hišo družin Berger, Hahn in Frim. Omeniti gre, da je častni pokrovitelj projekta predsednik RS, Borut Pahor.

A čeprav gre za lepo simbolno dejanje, ki ga mnogi podpirajo, obstaja tudi tukaj “druga stran” in med njimi je Dalie Klein, ki je leta 1950, kot Dalia Schöntag, bila rojena prekmurskima staršema v Izraelu. Danes živi v mestu Rehovot, ki je od prestolnice Tel Aviva oddaljeno kakšne pol ure vožnje z avtomobilom. Oba njena starša sta že pokojna. Preden se je njena družina po ustanovitvi Izraela odselila v leta 1948 nastalo visoko razvito bližnjevzhodno državo, ki leži na jugozahodnem delu Azije, ob jugovzhodnem robu Sredozemskega morja, so se morali v Jugoslaviji odpovedati premoženju in državljanstvu za sebe in za vse morebitne potomce. V Izrael so se iz njene družine odselili oče in mama s starejšim bratom ter oba njena strica po mamini strani. Tako njen oče Leopold Schöntag kot mama Terezija Pollak sta bila iz premožnih družini, oba lastnika večih nepremičnin v Murski Soboti in sploh Prekmurju. Zato je Dalie takoj po osamosvojitvi Slovenije najela odvetnika in vložila zahtevo za vrnitev denacionalizacijsko odvzetega premoženja. Slovenija njej in njeni družini do sedaj še ni nič vrnila in najbrž bo tako tudi ostalo.

Ker je izvedela, da so tudi v Murski Soboti položili tlakovce spomina, je Dalia nastopila odločno proti temu. “Murska Sobota naj bi se najprej zavzela za vrnitev premoženja Židom, ki so jim ga odvzeli po vojni, kot pa da na ta način gojijo spomin na Žide. Le kaj naj s temi ploščicami, ki jih postavljajo pred hišami. To ni opravičilo ne za mojo družino in ne na številne druge židovske družine,” pove Dalia, ki pravi, da so starejši že umrli, nekateri ki še živijo pa nimajo besede. Tako se je sama odločila spregovoriti o tej krivici do njenih staršev in drugih židovskih rojakov. Mnenja je “kaj naj bi pomenili kamni z imeni po ulicah? Kaj naj bi moja družina imela od njih? Naj mi vrnejo, kar so odvzeli moji družini.”

Zadovoljna je le, da imajo jasne zgodovinske podatke in da imajo seznam vseh tistih, ki so bili ubiti v drugi svetovni vojni, ne glede kdo je to bil in da se vsi ti podatki vodijo v zgodovinskih centrih. “Holokavst je postal zanimiva tema za številne zgodovinarje in tiste, ki se s preteklostjo ukvarjajo ljubiteljsko. Evropa je sicer nenavadna. Spomenike na javnih mestih postavljajo Židom, ki so umrli v holokavstu. Hkrati pa zelo narašča antisemitizem. Kar pa je zanimivo, da teh spomenikov ne postavljajo Židje sami, ampak nežidje. V primeru “spotikavcev” je to kar Nemec. Židje v Izraelu kaj takega ne bi začeli. Tam se ne ukvarjajo toliko s preteklostjo, kot na primer v Sloveniji določeni krogi, predvsem politični. S spomeniki pri nas je tako, danes jih postavljajo, da jih bodo jutri rušili, še prej pa bodo po njih nekateri pljuvali.” pravi naša sogovornica Dalia Klein, in dodaja, da v Izraelu obstaja center Yad Vashem, ki je zelo velik center holokavsta. En dan v letu imajo dan posvečen Židom, ki so umrli v holokavstu. Takrat so komemoracije, zatuli sirena in vsi se za nekaj trenutkov ustavijo; ustavi se celo javni promet. To pa je tudi vse. “Torej, v Izraelu se dosti bolj kot pri nas ukvarjajo s sedanjostjo in seveda s prihodnostjo. Njihova politika je usmerjena, da bodo dobro živeli in imeli čim več otrok. Družina v Izraelu je zelo pomembna. In država brani njene vrednote. To za Slovenijo ne morem trditi …”

Kot rečeno, Dalia Klein je potomka murskosoboških Židov, Leopolda Schöntaga in Terezije Pollak. Oče je umrl pred 27 leti, mati pa pred štirimi, junija 2015. Oba sta pokopana v naselju Kidron, ki so ga ustanovili predvsem jugoslovanski Židje. Dalia, ki danes živi v mestu Rehovot, je o starših povedala: “Mama je bila rojena leta 1919 v Murski Soboti. Deportirana je bila v Auschwitz in preživela najhujšo enoto Birkenau. Njeni starši so bili takoj po prihodu poslani v krematorij. Mama se je leta 1946 poročila s soboškim Židom Leopoldom Schöntagom. Nekaj tednov preden je bila ustanovljena država Izrael, se je mladoporočenemu paru rodil sin Ervin. V njiju je bila želja odseliti se v židovsko državo, vendar v Jugoslaviji je bil pogoj: če so hoteli zapustiti državo in oditi v Izrael, se je bilo treba odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu in vsem nepremičninam. Bila sta pred dvomom. Ni se jima bilo lahko odpovedati premoženju, ki sta ga podedovala po starših, ki so bili odpeljani v smrt in se niso več vrnili. Želja, da odplujejo v Izrael, je bila večja, in sta z otrokom stopila na ladjo ter krenila proti novi državi. Seveda potem, ko sta izpolnila pogoj glede državljanstva in nepremičnin. Ko so pripluli v Izrael, je bila tam največja vročina v letu. Pristanišče v Hajfi je vsak dan sprejelo tisoče Židov, ki so preživeli holokavst. Vladala je huda gneča. Ni bilo mogoče, da bi bilo poskrbljeno za vse prišleke. Nastanili so jih v šotore brez strehe. Vročina je bila neznosna. Vsepovsod je bilo zaprašeno od puščavskega peska. Mama in oče sinu nista mogla omogočiti ustreznih razmer, zato je kmalu umrl. Čez nekaj mesecev so ju preselili v zidano zgradbo. Mama je postala šivilja, oče pa prevoznik. Zgradila sta si hišo in rodila sem se jima jaz, potem še moj brat,“ pove Dalia, ki je poročena z romunskim Židom in ima tri otroke. Njeni starši po izselitvi nikoli več niso obiskali rodnega kraja, zato pa v Slovenijo pogosto prihaja ona. Povedala je, da smo Slovenci lahko zares srečni, da živimo v miru, ne tako kot Izraelci, ki živijo v skrbeh, kajti vsi sosedje jih želijo vreči v morje. Rada pripravlja jedi, ki so jih poznale že njene prednice v Prekmurju, … “vseskozi si želim tudi slovensko državljanstvo,” ker se ima za Slovenko.