Člani društva Primorci in Istrani v Prekmurju ob obisku obeležili 80. obletnica osvoboditve taborišča v Šarvarju

Nekaj članov društva Primorci in Istrani v Prekmurju iz Benice je pred dnevi samoiniciativno obiskalo Šarvar. Letos, konec marca, je namreč minilo 80 let od osvoboditve taborišča, kjer so bili od leta 1942 – 1945 zaprti vsi priseljeni Primorci in Istrani iz vasi Benica, Pince-Marof ter iz Dolge vasi, Kamovcev in Petišovcev. Veliko jih je tam tudi za vedno ostalo, na pokopališču taborišča Šarvar. V spomin slednjim so se člani, na čelu s Stankom Benso, pri spomeniku umrlim poklonili, položili venec in prižgali sveče.

Spomladi leta 1941 so Slovenijo okupirale in razkosale štiri države: Nemčija, Italija, Madžarska in Neodvisna država Hrvaška. Največji del slovenskega ozemlja si je prisvojila Nemčija. Cilj okupatorjev je bil uničenje slovenskega naroda kot etične enote, zato so se lotili raznih oblik raznarodovalne politike. Takrat so nemški okupatorji iz Slovenije prisilno izgnali 45.000 Slovencev v nemška izgnanska taborišča, 10.0000 na Hrvaško in 7.500 v Srbijo, italijanski okupator je izgnal 35.000 ljudi v taborišča v Italijo in madžarski okupator 2.000 v taborišča na Madžarskem. Pred izgonom je šlo v begunstvo 17.000 Slovencev. 

V ta namen so takoj odstranili vsa znamenja, ki so kazala prisotnost slovenstva. Odstranili so vse slovenske napise s cest, trgov, uradov, trgovin, spremenili imena krajev v tuja, nemška imena. Razpuščena so bila vsa slovenska društva in organizacije, ukinili so slovensko časopisje in utihniti sta morala slovenska umetniška beseda in pesem. Uničevali so slovenske knjige in knjižice. Ukinjene so bile slovenske šole in prepovedano je bilo uporabljati slovenski jezik. Spreminjali so krstna imena in priimke. Slovenci so se morali odpovedati svoji zastavi, grbu, himni in svojim praznikom.

Otroke so nasilno jemali staršem, mnogi so bili zaprti, internirani, konfinirani, poslani na prisilno delo, streljali so talce, in Slovence prisilno mobilizirali v okupatorsko vojsko. Okupatorji so požigali vasi, rušili objekte, izkoriščali so naravna bogastva, plenili premoženje Slovencev in ga pošiljali v matične države. Med izgnanimi Slovenci je bilo tudi več kot 20.000 slovenskih otrok, mlajših od 10 let. O tem se nikoli ni pisalo in govorilo.

FOTO: A. Ferletič

V kategorijo nezaželenih so spadali tudi primorski in istrski kolonisti, v Prekmurje preseljeni po prvi svetovni vojni

Prvo večjo akcijo je madžarski okupator izpeljal 21. junija 1942 zvečer. Vojska je blokirala vseh pet vasi v katerih so živeli primorski Slovenci: Benica, Pince-Marof, Petišovci, Dolga vas in Kamovci. Racija je trajala do 23. junija 1942, ko so zajete iz teh krajev napotili peš na 5 do 12 kilometrov oddaljeno železniško postajo v Lendavo. Po večkratnem preštevanju so jih strpali živinske vagone in odpeljali proti Madžarski. Po mukotrpni vožnji v vročini in brez vode, se je naslednji dan vlak ustavil v Šarvarju, v neposredni bližini taborišča, ki je bilo v opuščeni tovarni svile. Transport 589 Slovencev je pričakalo več kot 7000 Srbov, ki so bili v taborišču že od poletja 1941 in pripovedovali o hudi zimi in težkih razmerah v taborišču, o umiranju predvsem otrok in starejših.

Takrat je v taborišču že potekala akcija reševanja otrok iz taborišča, ki jo je sprožila srpska pravoslavna cerkev. V akcijo so vključili tudi Slovence. Skupno je bilo rešenih 2812 otrok, med njimi 206 Slovencev. V Bački so jih sprejele rejniške družine. Tam so otroci oktobra 1944 dočakali tudi osvoboditev. Internirance v Šarvarju pa je osvobodila Rdeča armada, zadnje dni meseca marca 1945. V taborišču Šarvar in njegovih podružnicah je bilo okoli 18.000 Jugoslovanov, od tega v Šarvarju 7 do 8 tisoč. Število vseh žrtev se giblje med 700 in 1800.

FOTO: A. Ferletič

FOTO: A. Ferletič