Zakaj postavljamo mlaje in kurimo kresove?

Kot vsak običaj, ima tudi postavljanje mlajskih dreves in kurjenje kresov korenine globoko v zgodovini. Običaji so bili zelo razširjeni tudi v nekdanji skupni državi in so se obdržali vse do današnjih dni.

Praznovanja v začetku meseca maja segajo že v 13. stoletje; ob igrah in plesih so obsegala (pogostoma v ljubezenskih parih) jahalne izlete (pojezde) oziroma sprehode v gozd ali v naravno okolje, odkoder so se udeleženci vračali okrašeni s pomladnim zelenjem ali pa so domov prinašali maje, tj. listnate veje ali takšna drevesca. To so sicer bile nekakšne prve oblike mlajev, a povezava s praznovanji kot jih poznamo danes, ni ravno velika. Beseda maj je bila prvič omenjena v Dalmatinovem prevodu Biblije, v še širšem pomenu (steblo ali trs) pa v 17. stoletju.

Najstarejše doslej znano pričevanje o mlajih na Slovenskem je na bakrorezu graščine Bokalce, iz leta 1679.  V zadnji tretjini 18. stoletja je bilo postavljanje mlajev močno uveljavljeno ob cerkvenih praznikih, maji in mlaji pa so bili do druge polovice 19. stoletja predvsem kultura gospode in cerkve. V obdobju ob koncu 19. stoletja in v letih 20. stoletja pred prvo svetovno vojno se je postavljanje mlajev precej uveljavilo.

Postavljanje mlajev je sicer potekalo ob vseh večjih dogodkih, mlaji pa so imeli različne funkcije in pomene. Takšno postavljanje mlaja, kot ga poznamo danes, se je prvič zgodil leta 1919. Tedaj so štirje mladi fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, na predvečer 1. maja skrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Postavili so ga v čast devici Mariji, v zahvalo za srečno vrnitev iz vojske. To je bilo prvo praznovanje 1. maja v tedanji novi državi, Kraljevini SHS.

V Pomurju je najbolj znano postavljanje mlaja ali “majoša” v Gančanih, v občini Beltinci. Vsako leto ga postavijo “lejtniki” torej tisti, ki so v tem letu postali polnoletni. Priprave na postavitev pa se sicer pričnejo že pozimi. Zgodba o postavljanju majoša je povezana s številnimi drugimi zgodbami, ki pričajo o življenju v vasi. Te se navezujejo na odraščanje, povezane pa so tudi s pomenom (nekdanje) vojaške obveznosti in obredi v povezavi s tem. Sodelovanje pri postavljanju majoša v Gančanih pomeni za lejtnike prehod v odraslost.

Vasi si nekoč celo med seboj tekmovale, mlaj katerih bo največji in najlepši. Po uspešni postavitvi drevesa so se nekaj časa še veselili, igrali in plesali. Ko so se razšli, so postavili stražo, da nebi fantje iz sosednjih vasi majsko drevo podrli, kar bi pomenilo veliko sramoto za celotno vas.

Kurjenje kresov

Piše se leto leto 1886. Veliko ljudi dela v tovarnah, vsak dan, od ponedeljka do nedelje, od jutra do večera. Za svoje delo dobijo zelo malo plačila. Delavci se zato organizirajo v skupine in sindikate, ki se borijo za njihove pravice. 1. maja v Chicagu v ZDA začnejo protestirati. Zahtevajo več pravic in osemurni delovnik. Na začetku protesti potekajo mirno, nato eksplodira bomba, ki ubije 8 policistov. Zato policisti začnejo streljati in ubijejo 11 ljudi. Tri leta pozneje so na mednarodnem kongresu delavcev v Parizu odločili, da bodo vsako leto v spomin na delavce, ki so takrat umrli, organizirali proslave, s katerimi bodo opozarjali na pravice delavcev. Delavci zato še danes v mnogih mestih prvomajsko jutro začnejo z budnico godbe na pihala. Na ta dan potekajo sprevodi z delavci, ki se lepo oblečejo in si pripnejo rdeče nageljne.

Od vseh običajev se je pri nas najbolj ohranilo prižiganje kresov na večer pred praznikom. Takrat postavijo tudi prvomajski mlaj, ki je narejen iz smreke ali bora, na vrhu ima zastavo, na deblu pa vence.

Kresovanja so se iz tradicije prenesla v sodobni čas. Ta običaj so okoli leta 1890 prevzela delavska gibanja. S kurjenjem kresov so delavci opozarjali na svoje pravice in to počno še danes.

Nekoč s kresovi spodbujali sonce
Konec aprila je čas med pomladanskim enakonočjem in poletnim sončnim obratom, torej dnem, ko je dan najdaljši. Stara ljudstva so verjela, da narava za prebujanje iz zimskega spanca potrebuje sonce, tega pa predstavlja ogenj. S kurjenjem kresov so sonce spodbujali, da bi močneje sijalo.

Obramba pred čarovnicami
Ponekod so verjeli, da se z neba na zemljo spuščajo čarovnice. Kresove so kurili tudi zato, da bi jih odgnali.

Obveščanje o sovražnikih
Kurjenje kresov pa je imelo tudi povsem praktične namene. Tako so se namreč nekoč obveščali o bližajoči se nevarnosti. Pri nas se je s prižiganjem kresov na vzpetinah na primer hitro razširil preplah ob turških vpadih.

Delavci opozarjajo na svoje pravice
Kresovanja so se iz tradicije prenesla v sodobni čas. Ta običaj so okoli leta 1890 prevzela delavska gibanja. S kurjenjem kresov so delavci opozarjali na svoje pravice in to počno še danes.