Vinogradniki, ste že opravili prvo škropljene proti ličinkam ameriškega škržatka? Zlata trsna rumenica pri sosedih že povzroča težave

Zlata trsna rumenica je bolezen vinske trte, ki se kaže predvsem po sušečih se in porumenelih listih. Povzroča jo fitoplazma, ki jo med okuženimi rastlinami prenaša ameriški škržatek. Po Pravilniku o ukrepih za preprečevanje širjenja in zatiranja zlate trsne rumenice je zatiranje ameriškega škržatka obvezno za vse imetnike trte! Pri sosedih, natančneje v Međimurju, se že soočajo s težavami.

V letu 2005 je bila prvič v Sloveniji potrjena zlata trsna rumenica. Povzroča jo fitoplazma Grapevine Flavescence doree. Prenašalec fitoplazme je ameriški škržat (Scaphoideus titanus). Fitoplazma povzroča zvijanje listnih robov navzdol in rumenenje oziroma rdečenje listov, sušenje grozdov in posledično zmanjšanje pridelka po kakovosti in količini, v nekaj letih pa tudi propadanje trt in celih vinogradov.

Prvo škropljene proti ličinkam ameriškega škržatka je pametno opraviti med 27.6. in 3.7., oziroma najkasneje do 6. julija. Škropljenje je pametno opraviti takrat, ko je povsem zaključeno cvetenje vseh sort v vinogradu!

Žarišče okužb je tudi območje Lendavskih, Dolgovaških in Čentibskih goric ter goric v Dolini in v Pincah!

Za preprečevanje širjenja te nevarne bolezni trte je ključnega pomena odstranjevanje okuženih trt v žariščih okužbe in pravočasno zatiranje ameriškega škržatka. Njegovo zatiranje je obvezno v matičnih vinogradih, trsnicah in matičnjakih povsod po Sloveniji ter v vinogradih na celotnem razmejenem območju zlate trsne rumenice, ki vključuje večino vinogradov v Sloveniji in zajema vse tri vinorodne dežele.

Bolezenska znamenja

Bolezenska znamenja zlate trsne rumenice se na okuženih trtah pričnejo pojavljati takoj po cvetenju in se proti jeseni stopnjujejo. Po navadi zajamejo cel trs, včasih pa le posamezne rozge. Dobro so vidna na vinski trti, tudi na samorodnih trtah, na matičnih rastlinah za podlage pa le redko ali pa so slabše izražena.

Pri rdečih sortah se pojavi rdečenje listja, pri belih sortah pa rumenenje listja, ki zajame vse liste na poganjku. Značilno je vihanje listnih robov. Intenzivnost vihanja je odvisna od sorte in razvitosti bolezenskih znamenj (v začetku poletja manj, proti jeseni pa vedno bolj). Listi postanejo krhki in se pri mečkanju zdrobijo.

Zanesljiv znak okužbe so mlahavi in povešeni poganjki, ki ne olesenijo, zato pozimi pogosto pozebejo. Na notranji strani luba se lahko razvijejo nekroze. Okužene trte spomladi pozneje in neenakomerno odganjajo.

Območja žarišč