V Splošni bolnišnici Murska Sobota umrla najstarejša Slovenka, 109-letna Marija Žekš iz Beltincev

Na materinski dan je iz Splošne bolnišnice Murska Sobota prišla žalostna novica o smrti najstarejše slovenske matere, Marije Žekš, ki je s svojo življenjsko zgodbo, skromnostjo in toplino zaznamovala številne generacije.

Minulo sredo, ko smo praznovali materinski dan, je iz Splošne bolnišnice Murska Sobota prišla nadvse žalostna vest, da je v 110. letu starosti umrla najstarejša slovenska mati, Marija Žekš. Poslovila se je po 109 letih in 225 dneh pestrega življenjskega obdobja, ki ga je preživela na območju severovzhodne Slovenije.

Dobrih 20 mesecev, od 22. julija 2024, je veljala tudi za najstarejšo živečo osebo v Sloveniji. Kljub visoki starosti ni bila le priletna gospa, temveč je vse do konca ostala pozitivna, prijetna in hvaležna oseba. To so dobro poznali tudi zaposleni in stanovalci Doma starejših občanov Ljutomer, kjer je preživela skoraj 15 let.

Prav tam je avgusta lani praznovala svoj 109. rojstni dan. Čeprav je praznovanje minilo brez velikega pompa, so ji v domu pripravili krajši kulturni program in slavnostno torto. Ob visokem jubileju so ji čestitali stanovalci, zaposleni ter njeni najbližji – hčerka Olga Žekš in vnukinja Romana Farkaš Erdelji iz Beltincev. Direktor doma Tomislav Nemec ji je ob tej priložnosti izročil tudi šopek rož.

Marija Žekš, rojena Kovačič, po domače znana kot “Šnajdrova Micka,” se je rodila 12. avgusta 1916 v Dreveniku pri Rogaški Slatini. Otroštvo je preživela pri rejnici v Mariboru, saj je zgodaj izgubila oba starša. Tam se je zaposlila v tekstilni tovarni.

Leta 1939 se je poročila z Alojzom Žekšem iz Pečarovcev, kamor sta se med drugo svetovno vojno tudi preselila. V zakonu sta se jima rodila hčerka Olga in sin Mirko. V Pečarovcih je delala na osnovni šoli kot kuharica in čistilka, hkrati pa je pomagala možu krojaču pri šivanju. Prav zaradi tega so jo domačini poimenovali “Šnajdrova Micka.” Učenci so jo imeli zelo radi in mnogim je bila kot druga mama.

Po upokojitvi leta 1969 sta se z možem leta 1977 preselila v Beltince k hčerki. Sprva se je težje privadila novemu okolju, a je kmalu našla svoj vsakdan v skrbi za dom, kuhanju in delu na vrtu. Zelo rada je imela živali, zato so doma redili kokoši, purane in zajce. Ves čas je ostajala aktivna, delavna in predana družini, še posebej vnukinji Romani, ki ji je predala veliko življenjskega znanja.

Po moževi smrti leta 1999 ji je zdravje začelo pešati, zato se je leta 2011 preselila v Dom starejših občanov Ljutomer.

“Na začetku ji je bilo precej težko, saj ni bila navajena takšnega načina življenja. Kljub temu je bila ves čas potrpežljiva in hvaležna za vso skrb. Proti koncu ni več hodila in se ni pogovarjala, vendar smo jo redno obiskovali,” je povedala vnukinja Romana Farkaš Erdelji, ki je skupaj z mamo Olgo zaposlenim v domu iskreno hvaležna za skrb in spoštljiv odnos.

Marijo Žekš so vsi, ki so jo poznali, opisovali kot skromno, prijazno in dobrosrčno žensko. Posebej ponosna je bila na svoje potomce, največjo srečo pa so ji predstavljali obiski najbližjih. Dokler ji je zdravje dopuščalo, se je rada družila tudi z drugimi stanovalci doma.

Ob njenem zadnjem rojstnem dnevu so v domu zapisali, da je s svojo delavnostjo, potrpežljivostjo in skromnostjo poosebljala vrednote slovenskih mater ter ostajala navdih mlajšim generacijam.

Z njenim odhodom se vsekakor poslavlja izjemna življenjska zgodba, ki bo ostala zapisana v spominu mnogih.