V družini je bil čevljar oče in še nekateri sorodniki. Jovo Kovačev sedaj pretežno skrbi za obutev v SNG Maribor

Lendavčan, čevljar Jovo Kovačev je tisti, ki skrbi za primerno obutev v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Mariboru in za obutev pretežno Lendavčanov in Lendavčank. V Sloveniji živi že skorajda 30 let, je velik ljubitelj nogometa, nogometni sodnik in človek s širokim krogom prijateljev.

Verjetno najbolj znani čevljar daleč naokoli, Jovo Kovačev, ki ima čevljarsko delavnico na Glavni ulici 11 v Lendavi, prej v starem mestnem jedru, se krepko čez 10 let vsak dan vozi na delo v mariborsko gledališče, zato je v svoji lendavski delavnici na kratko le v popoldanskem času ali v soboto dopoldne. K njemu prihaja staro in mlado -pa ne zgolj zaradi obutve, temveč tudi zaradi torbic, pasov in različnih usnjenih izdelkov. Velik ljubitelj nogometa in nogometni sodnik se je pod lendavske gorice preselil pred skorajda 30. leti, in ker je komunikativen ter velik ljubitelj nogometa in tudi nogometni sodnik, se je hitro vključil v novo okolje.

Jovo je bil rojen v Vojvodini, nedaleč od Novega Sada. “Čevljar je bil moj oče in še nekaj sorodnikov, zato mi delo ni bilo tuje. Tudi meni takrat seveda ni preostalo drugega, kot da delo svojega očeta nadaljujem, pa če tudi v Sloveniji, kamor sem takrat prišel predvsem zaradi izobraževanja. Bilo je v Žirih na Gorenjskem, v Slovenijo pa tudi zaradi tega, ker je stric v Mariboru bil, jasno, čevljar. To obrt sedaj tam nadaljuje tudi njegov sin, torej moj bratranec.” Jovota je pot po končanem šolanju vodila v prestolnico, Ljubljano, kjer je bil zaposlen pri enem izmed najboljših čevljarskih mojstrov, Dermastiji.

“Ni preteklo veliko časa, ko sem od znanca med obiskom strica izvedel, da v Prekmurju primanjkuje ljudi, ki bi se ukvarjali s tem poklicem. Odločil sem se za Lendavo, ki pa mi je bila všeč tudi zaradi dvojezičnosti, kar je enako kot v Vojvodini, kjer sem že od rojstva živel z Madžari, madžarsko pa govorim tudi sam,” pripoveduje Jovo. Poceni in nekakovostna obutev iz tujine je zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev. Takrat seveda še ni bilo tako. “V Lendavo sem prišel v času, ko še ni bilo na trgu toliko poceni kitajskega blaga in so se ljudje pogosto odločili, da bodo čevlje dali v popravilo,” pojasnjuje.

Načenjanje obrti se je pričelo z odhodom ljudi po poceni robo v Lenti, na sosednjo Madžarsko, kjer so imeli rajši celo tolarje kot forinte in kjer je, po registrskih številkah sodeč -vse od MS pa do MB, mrgolelo Slovencev. “Na začetku je bilo dela dovolj, vse dokler se ni začel naval na madžarski Lenti in so tudi naše trgovine začeli polniti z obutvijo, katere se ne splača popravljati. Tako so se tudi za čevljarje začeli slabši časi, po osamosvojitvi države pa so nas tudi precej obdavčili,” pripoveduje Jovo o časih, ko so tudi čevljarji počasi pričeli razmišljati o opuščanju te zanimive in predvsem stare obrti.

“Gre za izjemno deficitarni poklic. Po mojem mnenju bi ga država nekako morala ohraniti. Moram priznati, da sem nekoliko užaloščen, da je tovrstna obrt skorajda izginila, a to državo v današnjem kapitalističnem času ne zanima preveč … Čevljarska obrt je tako postala še ena od dejavnosti, ki je v bolj odročnih krajih omogočala v najboljšem primeru le golo preživetje obrtnika,” razlaga Jovo. Ta pripoveduje, da je v Lendavi imel ogromno stalnih strank. Pove, da je nekaj časa s to obrtjo dobro živel. “Kot nogometni sodnik in navijač sem spoznal ogromno prijateljev, ki pa so v mojo delavnico pričeli prihajati s poceni obutvijo, ki pa se je na žalost ne da popravljati, kar sem tudi povedal.”

In danes? “Vsak delovni dan se vozim v SNG v Maribor, kjer izdelujem obutev, ki jo na odru nosijo gledališki igralci, operni pevci in baletni plesalci. Če je dogajanje v predstavi postavljeno v čas starega Rima, moram narediti obutev, kakršna je bila takrat. Enako velja za predstave, ki se dogajajo v srednjem veku ali na začetku 19. stoletja. To delo me veseli, opravljam ga rad in ga bom vsekakor tudi še naprej.”