Tradicionalni zimski orientacijski pohod OZSČ in OZVVS Lendava
Območno združenje slovenskih častnikov (OZSČ) Lendava in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo (OZVVS) Lendava že vrsto let organizirata decembrski zimski pohod, na katerem udeleženci, tj. člani, njihovi družinski člani in prijatelji ter gostje iz sorodnih organizacij iz Pomurja in tujine spoznavajo dele območja, ki ga pokrivata omenjeni organizaciji. Na pohodih se seznanijo s prostorom, se orientirajo, poudarijo dogodke iz pretekle in polpretekle vojaške zgodovine in spoznajo floro, ki jim omogoča bivanje in bojevanje na določenem ozemlju.
Letošnji pohod je potekal minulo soboto v Občini Kobilje, pot pa je pohodnike vodila od nogometnega igrišča proti cerkvi, nato pa mimo vinotoča Varga do najvišjega vrha, Martinovega brega in nazaj. Zbralo se je 82 udeležencev. Posvečen je bil dnevu samostojnosti in enotnosti.
Pred pohodom je vse zbrane nagovoril župan Darko Horvat in jih seznanil z nastankom in razvojem najvzhodnejše občine v Sloveniji. Kobilje leži na skrajnem severovzhodu Slovenije, tik ob slovensko-madžarski meji. Občina je ena od treh občin v Sloveniji, ki jih sestavlja le eno naselje. Leži na površini okoli 20 km² in ima 545 prebivalcev. Pred prvo svetovno vojno je imelo Kobilje več kot 1100 prebivalcev. V občini namenjajo veliko skrb naravnemu okolju in turizmu, saj skozi naselje potekata dve pešpoti in sicer Jakobova ter Martinova in Jakobova kolesarska pot, ki se v Sloveniji začne prav na Kobilju.
Po krajšem govoru sekretarja združenja, ki je poudaril pomen bližajočega državnega praznika dneva enotnosti in samostojnosti, so članu Stanku Novaku iz Lendave podelili še bronasto medaljo Zveze slovenskih častnikov (ZSČ) za njegovo prizadevno delo v organizaciji.
Na postankih je član organizacije Vlado Bratkovič vse prisotne seznanil z dogodki, ki so se na tem območju dogajali v preteklosti. “Ledinsko ime Turško pokopališče spominja na čas, ko so Turki v začetku 17. stoletja na pohodu skozi Kobiljansko dolino pokopali svojega veljaka in seveda izropali celotno naselje. Pred cerkvijo, posvečeno sv. Martinu, stoji še brest, ki izvira iz tistih časov in je najstarejši v Sloveniji. Brestovina se je uporabljala za kolesa vozov in mlinov, čolne, mostove, loke in kopita za puške, skratka povsod, kjer se zahtevajo trdnost, trdota in predvsem žilavost. Na bregu sv. Martina je bil nekoč benediktinski samostan, sedaj pa stoji cerkvica, posvečena Mariji. Pred njo stoji večstoletni skorš, ki je zdravilna sorta sadja in je nekoč rasel na skoraj vsakem dvorišču, danes je pa že zelo redek. Plodovi skorša so vsestransko uporabni, ko se omedijo, jih lahko sušimo, kuhamo kompot ali vložimo v žganje, z žganjekuho pa daje zelo kvaliteten sadjevec. Plodovi so zdravilni in se uporabljajo predvsem pri črevesno-želodčnih težavah.” Takih in podobnih zanimivosti smo slišali še nekaj.
Ustavili so se še pri vinotoču Varga, kjer so prisotne seznanili z njihovim delom in jih pogostili z izvrstnimi vini. Pohodu je sledilo družabno srečanje, na katerem so obujali spomine na dogodke iz polpretekle zgodovine. Odlično malico so pohodnikom pripravili v kuhinji vojašnice Murska Sobota, s katero združenji zelo dobro sodelujeta.
