Olga Paušič o dveh novih doktorjih znanosti v Lendavi
Na naš elektronski poštni naslov je danes v zgodnjih jutranjih urah priromalo pisanje pisateljice in bivše učiteljice slovenskega jezika na DOŠ I Lendava, Lendavčanke, Olge Paušič. Paušičeva tokrat nekoliko kritično razmišlja o prihodnosti mladih v našem kraju. Pisanje objavljamo v celoti.
V četrtek, 8. Junija 2017, je bilo na rektoratu Univerze Maribor promoviranih 12 novih doktorjev znanosti. Med njimi dva mlada Lendavčana, EMANUEL BANUTAI, ki je dosegel naziv doktorja znanosti na področju kadrovskega managementa in je zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve RS, in IGOR PAUŠIČ, doktor znanosti s področja ekologije, zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze Maribor.
Če pokukamo na spletno stran Knjižnice – Kulturnega centra Lendava (seznam doktorjev znanosti, ki so kakor koli povezani z Lendavo), ugotovimo, da jih 22 že imamo (za enega pa vem, da še ni na seznamu). Nič hudega, če vsi ne živijo v domačem kraju, vendarle je gotovo v ponos kraju, da se lahko (po novem) pohvali s kar 24 (oz. 25) akademiki, kajne? Seveda ne boste vsi soglašali z mojim mnenjem, a to navsezadnje niti ni bistveno. Bolj pomembno je, kakšen odnos imamo do izobražencev, ki so se večidel kot otroci in mladostniki izobraževali v našem kraju in bi jih lahko kdaj pa kdaj povabili medse, jih povprašali o kakšni strokovni zadevi, jih predstavili krajanom ali kot »motivacijo« osnovnošolcem, srednješolcem, saj so tudi oni obiskovali tukajšnje dvojezične izobraževalne zavode in (tudi zahvaljujoč le-tem) dosegli najvišjo, 9. stopnjo izobrazbe.
Skoraj dnevno poslušamo, da je treba mlade, izobražene ljudi, strokovnjake, zadržati v domačem okolju. Pa o tem, kako neprecenljiva vrednota je znanje. Samo pomislimo, koliko sredstev smo davkoplačevalci vložili v njihovo izobraževanje. Baje »stane« šolanje enega doktorja znanosti okoli 100.000 evrov. Potem jih pa tako z lahkoto spustimo iz rok! Množično odhajajo iz države in tujina jih dobi dobesedno kot darilo na pladnju! Zelo nepremišljeno, bi lahko rekli, ali celo butasto. In takšno stanje traja že kar nekaj let. Tisti, ki odidejo, se gotovo ne bodo vrnili, saj domače okolje niti malo ni spodbudno za raziskovalno dejavnost, pa še tam, kjer bi bili naši doktorji znanosti »koristni in zelo uporabni«, jih odklanjamo. Zakaj? Baje so za zaposlovalce predragi, v veliko primerih pa gre preprosto za zavist, privoščljivost, kajti lokalni oblastniki ne prenesejo pametnejših od sebe. Torej je treba prepametne tako ali drugače eliminirati. Dejstvo.
Ozrimo se malce po našem »zakotju«: v Knjižnici Lendava (in Kulturnem centru) je direktor javnega zavoda etnolog. Doktorica znanosti, katere znanstveno področje je knjižničarstvo, pa je bila na razpisih za direktorja knjižnice večkrat zavrnjena iz – po mojem – pritlehnih političnih vzrokov, saj ji nestrokovnosti in nekompetentnosti nihče ni dokazal. Podoben primer je Galerija-Muzej Lendava: direktorica je po poklicu profesorica madžarščine, medtem ko sta med sodelavci zavoda kar dva strokovnjaka, ki vsekakor bolj ustrezata položaju in nalogam direktorja tovrstne ustanove: doktor etnologije in akademski slikar. Imam prav? Gotovo gre za politično odločitev, kar je v Lendavi vse prepogost pojav. Mladega doktorja znanosti so pred leti »sunili« s položaja vodje Zavoda za mlade, ker si je drznil kandidirati za župana občine … Morda bi se našel še kakšen primer, a ne bom ga iskala.
Slišala sem za primer, ko je mlad doktor znanosti obiskal župana Občine Lendava z nekaj pripravljenimi projekti, ki bi bili uresničljivi na področju turizma, varstva naravne dediščine in osnovnošolskega/srednješolskega izobraževanja. Dobil je »strokovni« odgovor, da so njegove zamisli navadno mešanje megle in da v lendavski občini vse, kar predlaga, v bistvu že imamo. Kako plitvo! Če vse že imamo, kaj bi se sploh še trudili? Pa ugotavljamo, da manjka strokovni kader na področju kulture, turizma, varstva kulturne dediščine, varstva okolja itd. Gre preprosto za zavist, pritlehnost in politične igrice, s katerimi si delamo medvedjo uslugo. A to je verjetno že druga zgodba!
Čuden svet, kajne? No, ta dva, ki sta pred dnevi na rektoratu Univerze v Mariboru z vsem spoštovanjem in častmi prejela v roke svoji diplomi o nazivu doktorjev znanosti, zagotovo ne bosta iskala zaposlitve v Lendavi (ali regiji). Zaposlili so ju, še preden sta doktorirala. Tako počno v razvitem svetu – odlične športnike in perspektivne znanstvenike »lovijo« še med študijem, da ne bi ušli drugam. Mi pa – res smo zakotje, čeprav se tako radi hvalimo z dosežki, ki pa nekako ne dosežejo občanov, ampak obležijo prej ko ne na papirju in v poročilih za medije in veljake, ki tako radi pridejo na lendavski bograč in dobro vino. Res smo čuden svet! Pa me popravite, če ni tako.”
Emanuel Banutai
Igor Paušič
