FOTO: Smrt kot tabu sodobne družbe: Jelka Pšajd v lendavski knjižnici o izgubljenem stiku z umiranjem
Na dogodku Hospickafe je etnologinja Jelka Pšajd predstavila svojo knjigo o smrtnih šegah v Pomurju in Porabju ter opozorila na vse večjo odtujenost sodobnega človeka od umiranja in smrti. Knjiga je sicer izšla že leta 2017.
Kljub temu da živimo v času, ki ga zaznamujeta odprtost in dostopnost informacij, nekatere teme ostajajo potisnjene na rob družbenega diskurza. Ena takšnih je smrt. Dejstvo, da se o njej pogosteje pogovarjamo predvsem v začetku novembra, ob dnevu spomina na mrtve, razkriva, kako močno je ta del življenja še vedno zaznamovan s tišino in nelagodjem.
Na to je opozorila tudi Jelka Pšajd, etnologinja iz Pomurski muzej Murska Sobota, ki je na dogodku Hospickafe v čitalnici lendavske knjižnice včeraj predstavila svojo knjigo “Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči.” V njej obravnava smrtne šege in pogrebne prakse v Pomurju in Porabju ter s tem zaključuje petnajstletno raziskovalno delo.
Po njenih besedah je strah pred smrtjo danes prisotnejši kot nekoč, saj smo kot družba izgubili neposreden stik z umirajočimi in mrtvimi. Smrt se je umaknila iz vsakdanjega okolja, kar prispeva k njenemu dojemanju kot nečesa tujega in strašljivega, čeprav gre za naravni del življenja.
Pogovor ob predstavitvi knjige je povezovala Jožica Lutar, prostovoljka Slovenskega društva Hospic, ki s svojim delovanjem prav tako prispeva k odpiranju prostora za pogovor o minljivosti.
Jelka Pšajd, ki je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz etnologije, kulturne antropologije in sociologije kulture, se pri svojem delu posveča raziskovanju materialne in nematerialne kulturne dediščine. Preučuje tako praznične kot vsakdanje vidike življenja v različnih slovenskih pokrajinah, med drugim v Prekmurju, Porabju, Prlekiji, Slovenskih goricah ter tudi drugod po Sloveniji.
Kot avtorica številnih razstav, publikacij in terenskih raziskav je pomembno zaznamovala razvoj etnologije pri nas. Za svoje življenjsko delo je prejela tudi najvišje priznanje Slovensko etnološko društvo – Murkovo nagrado. Sama zase pravi, da ni antropologinja mesta, temveč “etnologinja podeželja,” kjer še vedno najde pristne zgodbe o življenju – in smrti.
