FOTO: Odprli razstavo umetniških del, nastalih na 24. Mednarodni likovni koloniji v Monoštru
Minuli petek se je v Slovenskem kulturnem in informacijskem centru odprla razstava umetniških del, nastalih na 24. Mednarodni likovni koloniji v Monoštru leta 2025. Zbrane goste in obiskovalce ter prisotne umetnike je pozdravila predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andreja Kovač, nato pa je besedo predala soorganizatorju kolonije, županu mesta Monošter Gáborju Huszárju. Strokovno predstavitev likovnih del je podal umetnostni zgodovinar Mario Berdič Codella, razstavo pa je odprl mag. Anžej Frangeš, veleposlanik Republike Slovenije v Budimpešti. Za glasbeno popestritev odprtja razstave so poskrbeli učenki in mentorica monoštrske glasbene šole.
Avgusta se je v Monoštru odvila 24. mednarodna likovna kolonija, ki jo vsako leto organizirajo Zveza Slovencev na Madžarskem, Občina Monošter in Galerija – Muzej Lendava. Letos je ustvarjalo tam pet slikarjev, dve slikarki in dva kiparja, ki so večinoma upoštevali tako geografske kot etnografske posebnosti porabske pokrajine. Zanimivo pa je tudi, da so pogosto zašli v mitologijo in pravljičnost tamkajšnjega ljudskega izročila. Vsi sodelujoči so za stalno zbirko prispevali po dve deli, čeravno jih je nastalo tudi več, z izjemo Ferenca Királya, ki je ustvaril eno plastiko. Umetniško kolonijo že od samega začetka vodi dolgoletni in zdaj upokojeni direktor Galerije-Muzeja Lendava Franc Gerič, ki pravi, da je kolonija postala pomembno stičišče slovenske in mednarodne likovne ustvarjalnosti v Porabju.
Katja Bednařik Sudec je na zadnji površini obeh nosilcev zapisala vsebino dogajanja, ki ima v obeh primerih pravljično ali mitološko ozadje. Sliko Bila je Bog II. je ustvarila v svoji prepoznavni tehniki akrila in printa na platno, ob uporabi transparentne tkanine, ustvarjajoč vtis distančne zamegljenosti dogajanja, bodisi v sanjah ali odmaknjenem spominu, kjer se prepletajo risbe figur, rastlin, skrivnostnih simbolov, v povezavi z zapisom na hrbtni strani: Po legendi Zlato tele iz Porabja. Domačini so namreč videli v tem maliku samo materialno bogastvo, Ženska, ki je bila Bog, pa drugačne, duhovne vrednote. Tudi delo Danes malo, jutri malo kaže umetničino vzporedno tehniko akrila in naravnih barv na rjuho, vključno s kolažem (cvetovi) in nitjo, s katero veze na platno, kar je značilno za nekatera njena dela. Na hrbtno stran dela je prilepila kratko zgodbo o dedku in babici, ki sta imela veliko njivo ajde, a je bilo babico strah, kako jo bosta požela. Dedek je naskrivaj šel za babico in ko je v skrbeh vprašala njivo, kako jo bo požela, je dedek zaklical: “Danes malo, jutri malo.”
Endre Göntér je v akrilu na platnu ustvaril zanj neobičajen krajinski diptih Muraba I. in II., v katerem je naslikal razpotegnjeno naselje na blagi vzpetini z nežnimi zelenimi in rdečimi poudarki na prevladujočem rumeno žarečem koloritu – kot da bi se neskončna žitna polja zrcalila v nebu enake barvitosti, celotno dogajanje pa je umetnik umestil v ukrivljen, neevklidski prostor, posredujoč transcendentno, malodane součinkovanje Zemlje in Nebes, ki se zlivata v enotno duhovno pokrajino. Skrivnostno učinkuje tudi razlivanje barve na spodnjem robu likovnega dogajanja – kot da bi pokrajina odtekala in hkrati lebdela v brezprostorju. Za umetnika so tukaj neobičajni celoten kolorit, svetloba in kompozicija, saj smo vajeni njegove dramatične temačnosti, ekspresivnih, mestoma žarečih, barvnih kontrastov in eruptivnih kompozicij. Zanimivo je, da ima enak naslov kot Göntérjev diptih tudi Mednarodno združenje za teritorialno sodelovanje obmejnih regij, kar lahko smatramo za simbolno navezovanje obeh idej, tako likovne kot družbene, po brezmejnem narodnostnem in teritorialnem povezovanju.
Ferenc Kovács je v abstraktno asociativnem delu Svet barv v tehniki akrila na platnu razdelil slikovno površino na kvadratna in pravokotna polja ter tako ustvaril omrežje različnih prostorskih dimenzij, po katerih se lahko opazovalec s pogledom sprehaja po kontrastnih prostorih modrega in rumenega kolorita s posameznimi rdečimi poudarki. Akrilno barvo je tako razredčil, da je likovni celoti posredoval učinek akvarela, kar mu je očitno všeč, saj je drugo delo z naslovom Obrežje Rabe prav akvarel na papirju. Gre za adicijsko kompozicijo na videz neskončne porabske, zimske pokrajine, četudi s prevladujočim rjavim, zemeljskim koloritom in belimi snežnimi lisami, posredujoč značilno meditativno otožnost panonske ravnine v tem letnem času.
György Csuta je ustvaril neverjeten tematski kontrast, saj se je v delu Upadajoči poplavni val posvetil domišljijski krajini z vodoravno kompozicijo v mešani tehniki na platnu, ob uporabi kolaža, to je trganke iz časopisa, posredujoč dramatiko naravnega pojava. Po drugi strani pa se je ob ponovni uporabi kolaža posvetil umorjenemu katoliškemu duhovniku, cistercijanu, blaženemu Jánosu Brennerju, z izrazito navpično kompozicijo, kjer je malodane žareči človeški lik upodobil kot angela s perutmi. Gre za žrtev povojnega komunističnega preganjanja katoliške Cerkve in duhovnikov na Madžarskem. Črno-beli obraz duhovnika je vzet iz časopisa, vendar je tukaj treba omeniti, da ima izraz fekete-fehér v madžarščini večplastno in raznoliko simboliko, ki jo lahko interpretiramo ne le kot v vseh kulturah uveljavljen boj med dobrim in zlim, temveč tudi kot pot v onostranstvo, transcendenco, ki resnično pomeni zmago nad profaniranim tostranstvom.
Zoltán Fodor-Lengyel je ustvaril dva organsko abstraktna pendanta, v mešani tehniki na platnu, vendar ne v smislu diptiha, četudi sta slogovno in kompozicijko sorodna, saj jima je avtor namenil popolnoma drugačno tematiko. Gargantas (soteska) in Jinzhai (mesto na Kitajskem) označujeta vodoravno razpotegnjeno, blago površinsko strukturirano zlato polje z nekakšnimi trnju podobnimi izrastki v ospredju večplastnega, dinamičnega likovnega dogajanja, posredujoč vtis oscilirajoče gorate pokrajine – v prvem primeru z zelenim ozadjem in v drugem z vijoličastim. Poleg kontrastnega zlatega kolorita na zeleni in vijoličasti podlagi opazovalca pritegne prav oscilacija ‘goratih’ likov v ozadju, pri čemer lahko prav vsak najde lastne interpretacije tega nenavadnega likovnega dogajanja.
Barvno in gestualno ekspresivna Dediščina 1 in 2 Veljka Tomana, poleg zgodovinsko pomenskega naslova uvaja zelo redko arhitekturno motiviko v umetnikovem opusu, saj slednja zahteva trdno kompozicijsko zasnovo in vsaj nekaj ortogonalnosti, ki pa je umetniku običajno popolnoma tuja. Toman sicer ohranja svoje že na daleč prepoznavne, izrazite in pogosto gestualne poteze, hkrati z žareče ekspresivnim koloritom toplo hladnih modulacij rdeče in modre ter zelene in rumene v bogatih odtenkih. S tem kontrastiranjem umetnik ustvarja globinsko prostorsko iluzijo, simbolizirajoč hkrati minevanje časa. Opazovalcu da tako v razmislek situacijo dediščine danes, saj se očitno sesuva, kar je simbolično izrazil z dekonstruktivno kompozicijo. Če ne bomo čuvali našega zgodovinskega bogastva, pa ne glede na to, za kateri narod ali državo gre, bomo kmalu imeli le še bled spomin na svoje prednike.
Anna Laura Pálcsa je ustvarila diptih Raztapljanje v tehniki akrila na platnu, ki pa v zelo razredčeni obliki posreduje videz akvarela, ki v svoji prosojnosti tukaj simbolizira nematerialno stanje mlade ženske na levem krilu in mladega moškega na desnem, med njima pa je nekakšna silhueta osebe ali morda celo duha, ki očitno ovira njuno združitev. Njuni glavi sta še nekoliko materialni, medtem ko se telesi dejansko raztapljata v duhovnem brezprostorju onostranstva, pri čemer se zdi, da bosta kmalu postala duh sredi kompozicije.
Róbert Schweizer je ustvaril mala keramična kipa z nenavadno motiviko črva, gordius se namreč imenuje rod črvov iz rodu nematomorpha, poimenovan tudi črv konjske žime. Umetnik je upodobil enega v rdeči, drugega pa v modri barvi na kamnitem kockastem podstavku, v popolnem kontrastu z organsko obliko črva, ki je hkrati še zavozlan. Površina obeh figur je popolnoma zglajena in svetleča se, tako da bi keramični material zlahka zamenjali s steklom. Pri opazovanju dobi gledalec takojšnjo asociacijo na prostorski vozel ali kozmično struno kot osnovnega graditelja celotnega vesolja na mikrokozmični ravni Planckove konstante.
In končno še mala plastika v lesu, Trofeja Ferenca Királya, ki si jo zlahka predstavljamo tudi v monumentalni izvedbi. Pod trofejo si običajno predstavljamo kakšno nagačeno lovsko trofejo ali morda nagrado pri kakšnem športu, Királyeva trofeja pa bolj spominja na kakšno prisekano drevo s poganjajočima vejama, saj je namreč ustvarjena iz gladko spoliranega lesa z vidno notranjo strukturo. Umetniku je iz materiala uspelo izvabiti estetiko gladkosti, strukture in organske oblike, ki pa ni antropomorfna kot običajno, temveč nas s svojo dinamično ukrivljenostjo popelje iz tostranskosti v onostranskost, saj je drevo starodavni simbol povezave med Zemljo in Nebom.
