Áron Horváth v Gledališki in koncertni dvorani o filmu, AGRFT-ju in še čem …
V Gledališki in koncertni dvorani se je včerajšnji večer odvijal filmski večer s scenaristom in rešiserjem iz Lendave, Áronom Horváthom. Maloštevilno občinstvo si je skupaj z Áronom in voditeljem Sandorjem Kovácsom ogledalo štiri kratke filme, ki jih je Áron pokomentiral in se vmes dotaknil AGRFT-ja ter raznih prigod.
Sicer maloštevilna publika je včeraj imela priložnost videti štiri kratke filme, ki so če bi vse strnili, lahko rekli, da je šlo za večer multilingualnih črno-belih in tudi barvnih filmov. Filmski večer je Horváth pripravil, saj je vedno, kot pravi, vesel odziva. Kot je uvodoma dejal, je film bil vedno del njegovega življenja, predvsem del njegovega odraščanja. “S prijatelji v bloku v Župančičevi ulici 6, kjer sem odraščal, smo vedno idealizirali razne junake iz filmov ali risank. Zgodbe so bile vedno del mojega življenja,” je dejal Horváth. Smer režijo mu je, kot je dejal, predlagala mama, a se noben od njiju ni zavedal, kakšna pot je to. “Gre za konstanten boj.” Na AGRFT slednji prvič ni bil sprejet, a ni obupal in je vnovič poizkušal čez tri leta. Tokrat je uspeh pričakal tudi njega.
FILM: Csillag (Zvezda)
Film “Zbudi se” je bil film, ki je bil posnet za sprejem na AGRFT. Cilj filma je bil, kot je dejal Horváth, da se tudi brez akademskega predznanja da ustvariti film. “Na AGRFT-ju se konstantno se boriš z vsem. Največkrat z mnenji drugih. Najslabše je, ko narediš tako, kot ljudje želijo,” je dejal. Prisotni v dvorani so si ogledali film “Csillag” (Zvezda). Šlo je za nalogo v 2. letniku študija. Naloga je velevala posneti dokumentarni film. “Pogoji, ki so nam jih postavili, so bili precej bizarni. Predvsem, kar se rokov in snemalnih dni tiče. V tem primeru ne gre za tipičen dokumentarni film. Csillag Jenö prispe v Prekmurje in se nastani v motelu. Njegov cilj je, da razišče govorice domačinov, ki so pred leti zaznavali nenavadne leteče predmete. Zbira dokaze in vzorce, ki jih sam preučuje v svojem majhnem prenosnem laboratoriju. Moram povedati, da celotna ekipa, razen mene, sploh ni vedela, da snemamo nekaj, kar se sploh ni zgodilo,” je dejal Horváth. Ta še obelodani, da se je glavni igralec celo skregal in zapustil snemanje dokumentarca. Z Áronom sta kljub temu sodelovala še naprej.
FILM: Muha
Naslednji film, ki so si ga prisotni ogledali, je bil črno-beli film s preprostim naslovom “Muha.” Za omenjeni film so prejeli celo sredstva z razpisa RTV Slovenija, film pa se je lansko leto predvajal tudi na prvem programu televizije Slovenija, ter prepotoval praktično pol sveta in bil predvajan na filmskem festivalu v Indiji. Horváth se je na podlagi tega filma domov vrnil kot režiser najboljšega kratkega filma. Ima podobno atmosfero kot film “Csillag.” Govori o samoti, o osamljenosti in ima podobne afinitete. Za film je bilo “porabljenih” 22 slepih muh, pred snemanjem vsakega prizora so jih dali v hladilnik, da so otrpnile. “Kljub temu, da je šlo za muhe, nismo imeli veliko težav pri snemanju. Glasbo za dokumentarni film je napisal Tibor Sloboda, glavni igralec filma Csillag, s katerim sva kljub neprijetni izkušnji v omenjenem dokumentarcu ostala v dobrih odnosih. Film je služil kot diplomska naloga snemalcu,” je še dejal. Za film je bilo porabljenih 35 tisočakov, dolžina filma pa je slabih 20 minut.
FILM: Rebrasto popoldne
Film “Rebrasto popoldne” spada v kategorijo “low budget” filmov. Nastal je prav tako v 2. letniku študija, šlo je za nalogo. Ta skorajda 12-minutni film je bil posnet v enem dnevu v črno beli tehniki in govori o dveh osebah, ki se prej nista poznali. Ko se srečata, se jima spremeni življenje. “Film je črno-bel z razlogom. Šlo je za vajo igre pred kamero. Lokacije so bile različnih barv, denarja ni bilo veliko. S črno-belo tehniko smo filmu odvzeli moteče elemente,” je dejal Áron.
FILM: Morala bi bila nekam iti
Kot zadnji film so si prisotni ogledali film “Morala bi bila nekam iti.” Nastal je lanskega oktobra na ravnicah sosednje Madžarske in v Lendavi, natančneje, v Galičevi rojstni hiši. V njem igra tudi Lendavčan Miha Štampah. Že sicer pa Horváthu v filmih veliko pomagajo njegovi prijatelji iz Lendave če ne pred, pa zagotovo za kamero. Filmje bil uvrščen v tekmovalni del kratkoigranih filmov v Portotožu in Berlinu. Gre za film, ki je nastal po šolanju avtorja na AGRFT-ju. “Film je nastal po obdobju, ki je zaznamoval življenja vpletenih. Bil je ena taka terapija, ki celi rane. Želel sem narediti film o zapuščanju in novem začetku. Zelo pomembno vlogo v tem filmu ima glasba,” je zaključil Horváth. Igralka ob Štampahu sicer prihaja iz Celovca.
Najpomembnejši del filma so, kot še pravi Lendavčan, priprave, predogled lokacij. “Če si spreten, lahko dvajset kadrov posnameš v 12 urah, sicer 10. Pri profesionalcih lahko snemalni dan traja še dlje. Tudi 17 ur. Od tega je vedno ena ura pavze.” Pomembne so tudi svetlobne razmere, pogovori s sodelavci, … Sledi postprodukcija oz. montaža. Pri takih kratkih filmih ta traja več tednov. Sledi obdelava zvoka, dodajanje zvoka, … In zakaj scenarij ter režija skupaj? “V Sloveniji do sedaj (samo) scenaristov ni bilo. Če si želel delati, si moral tudi pisat.” In kateri režiser je imel nate največji vpliv? “Quentin Tarantino. Nikoli ne bom pozabil filma Kill Bill, ki sem si ga izposodil v videoteki v Lendavi. Ta film mi je takrat prikazal vse, kar film zmore in me fasciniral.”
