Danes obeležujemo Gregorjevo oz. slovensko valentinovo

Gregorjevo je praznik, ki se praznuje 12. marca, na god sv. Gregorja. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši.

Gregorjevo je sicer praznik, ki se praznuje 12. marca na god sv. Gregorja. Gregor Veliki je ob veljavi julijanskega koledarja godoval prav na enakonočje, na prvi spomladanski dan, ko se je dan začel daljšati. Ko so leta 1582 julijanski koledar spremenili v gregorijanskega, se je datum zamaknil in padel na današnji 12. marec.

Po ljudskem izročilu se na ta dan ženijo ptički in po starih običajih so se dekleta ozirala v nebo, saj je veljalo, da bo prva ptica, ki jo bo dekle videlo na ta dan, naznanila, kakšen bo njen mož. Prav tako je bil Gregor znan, da “luč v vodo vrže” in s tem je nastala tradicija spuščanja “Gregorčkov” (pisanih barčič, hišk, deščic s smolo, …), razsvetljenih s svečami in spuščenih po potokih in rekah na predvečer Gregorjevega. Šego poznajo marsikje v Evropi in širše v svetu.

S spuščanjem barčic obrtniki sporočali, da bodo lahko odslej dlje delali pri dnevni svetlobi

V obrtniških in delavskih krajih na Gorenjskem so še na začetku 20. stoletja po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo. S tem so sporočili, da bodo odslej lahko dlje časa delali pri dnevni svetlobi. Med svetovnima vojnama so šego prevzeli otroci in po vodi začeli spuščati lesena ali papirna plovila z gorečimi svečami. V predkrščanstvu so ob prelomnih trenutkih leta izvajali določena obredja z namenom, da bi preprečili kaos in vzpostavili red.