FOTO: V kupoli razglednega stolpa Vinarium so odprli razstavo z naslovom “Svet otrok v Lendavi in okolici”
Turistična zveza Lendava vabi in Galerija – Muzej Lendava sta včerajšnji popoldan v kupoli razglednega stolpa Vinarium pripravila odprtje razstave z naslovom Svet otrok v Lendavi in okolici. Razstavo je predstavil in odprl njen avtor, višji kustos dr. Lendvai Kepe Zoltán.
Zgodovina niso le bitke in mogočni gradovi, temveč tudi kmetijstvo, gradnja in celo igre. Majhni, a še zdaleč ne nepomembni dogodki iz vsakdanjega življenja. Dovolj je že, če se spomnimo otroškega križarskega pohoda leta 1212, ko so na pobudo cerkve sirom Evrope zbrali več tisoč otrok z namenom osvoboditi Sveto deželo. Prepričani so bili, da se bo to, kar vojakom grešnega življenja ni uspelo, morda posrečilo otrokom ki še imajo čisto dušo in ki so pod božjim varstvom. Kruta resničnost je bila žal drugačna saj je večina otrok zaradi mačehovskih razmer umrla že med potjo ali pa so postali žrtve trgovcev s sužnji. Bridka usoda otrok in mater v vojnah in katastrofah spada med najokrutnejše dogodke v zgodovini človeštva.
Iz položaja, ki so ga otroci zavzemali v družini in skupnosti ter iz njihovega načina življenja lahko izvemo veliko o določenem obdobju in družbi. Njihov “mali svet” je namreč včasih celo izkrivljeno zrcalo sveta odraslih, saj navdih za svoje igre zajemajo iz življenja odraslih, njihove življenjske razmere pa neizprosno odsevajo družinske in družbene odnose. Otroci se na odraslost, na preizkušnje in radosti vsakdanjega življenja pripravljajo z opazovanjem sveta “velikih,” posnemajoč njihova dejanja in stvaritve. Otroško življenje in otroška igra sta podlaga in bit človeške kulture, kot je to zelo natančno ugotovil Karoly N. Bartha: »Igra je sorodnica umetnosti …«
Danes živimo v otrokocentričnem svetu, v katerem svet resnično pripada otrokom. Njim so prilagojene mnoge družinske dejavnosti, prednostna naloga staršev pa je otroke vzgajati in izobraževati v najboljših možnih okoliščinah. Vendar ni bilo vedno tako. Stoletja in tisočletja so otroci veljali za majhne, “nepopolne” odrasle, za lačna usta, ki jih je treba nenehno hraniti in katerih vzgoja je bila za družino precejšnje breme. Njihova vrednost je bila odvisna od tega, koliko so lahko prispevali k družinskemu delu. Celo premožnejši so zahtevno vzgojo svojih otrok raje zaupali varuškam, guvernantam in domačim učiteljem. Povrh tega pa je bila tudi velika razlika v položaju fantov in deklet, saj so družinsko ime in premoženje stoletja dedovali le moški potomci. Kadar so v tradicionalni madžarski kmečki družbi govorili o otroku so v bistvu mislili na fante, je pa bilo to do konca 19. stoletja običajno po vsej Evropi.
“Naslednje stoletje bo stoletje otrok, tako kot je bilo to stoletje stoletje žensk. In ko si bo otrok izbojeval svoje pravice, bo tudi morala postala popolna,” je leta 1900 v svoji epohalni knjigi napovedala švedska pedagoginja in pisateljica Ellen Key. V 20. stoletju so bile izvedene številne revolucionarne socialne, zdravstvene in izobraževalne reforme za čim bolj brezskrbno in varno življenje otrok. Mnenja o tem so deljena, ali je 20. stoletje res bilo stoletje otrok, ni pa dvoma, da je 21. stoletje v Evropi že stoletje otrok. Vendar pa je na tem področju povsod po svetu še veliko dela.
