FOTO: Iz Lendave proti Sarajevu na dveh kolesih: Pet dni nepozabnih doživetij
Štirje kolesarji iz Lendave so se letos že dvanajstič podali na tradicionalno skupno kolesarsko potovanje. Tokrat jih je pot vodila iz Lendave proti Sarajevu, skozi Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Pet dni dolga avantura je prinesla številne kilometre, zahtevne odseke, čudovite razglede, predvsem pa nepozabna srečanja z ljudmi in zgodbe, ki bodo ostale v spominu.
Do Dekanovca so jih s kolesi pospremili še Ivan Koncut, njihov prvotni član četverice, ki je z njimi kolesaril deset let, ter Etjan Kiralj, Josip Šardi in Miran Bukovec. S svojo družbo so jim polepšali začetek poti, nato pa so se poslovili in štirje kolesarji so nadaljevali proti Virovitici.
Do Virovitice štirje, nato naprej trije
Prvi dan so uspešno prekolesarili 141 kilometrov, premagali približno 250 višinskih metrov in dosegli povprečno hitrost 23 km/h. Vreme jim je bilo naklonjeno, zato so dan zaključili zadovoljni in z veliko energije za nadaljevanje poti.
Naslednje jutro pa jih je pričakala neprijetna novica. Zaradi viroze in slabega počutja Igor Šendlinger žal ni mogel nadaljevati poti, zato so proti Đakovu krenili le še trije.
Drugi dan so prevozili 114 kilometrov, opravili približno 500 metrov vzpona in dosegli povprečno hitrost 21,1 km/h. To je bil tudi najbolj vroč dan celotnega potovanja, saj se je temperatura povzpela do približno 30 stopinj Celzija.
Po prihodu v Đakovo jim je lastnica nastanitve povedala, da so le za las zamudili osrednji del znamenite prireditve “Đakovački vezovi.” Festival je sicer še potekal, vendar so bile glavne prireditve že za njimi. Kljub temu so si ogledali mesto, njegove znamenitosti, večerjali in se zgodaj odpravili k počitku.
V Bosni in Hercegovini slabše ceste ter nepozabno srečanje z natakarjem
V ponedeljek so ob 6.30 nadaljevali pot proti Bosni in Hercegovini. Ker v apartmaju niso imeli zajtrka, so se ustavili v pekarni v Vrpolju, pred mejnim prehodom Šamac pa še na krajšem postanku za osvežitev.
Mejo so prečkali brez čakanja, zamenjali evre za konvertibilne marke in nadaljevali proti Doboju. Že takoj po prehodu meje so opazili razliko v kakovosti cest. Zaradi številnih poškodb vozišča in gostega prometa je bila potrebna dodatna previdnost.
Prav ta dan pa jim je prinesel eno najlepših zgodb celotnega potovanja. Ustavili so se v manjši domači gostilni, kjer jih je pozdravil starejši gospod, ki je hodil s pomočjo bergle. Ker so mislili, da je gost, so mu prijazno ponudili sedež.
Z nasmehom jim je odgovoril: “Gostilna je moja, jaz sem natakar.”
Odložil je berglo, vzel pladenj, natočil pijačo in jih postregel. Med pogovorom jim je zaupal, da šteje 93 let, da kot natakar dela že neverjetnih 77 let in da še vedno vsak dan vodi svojo gostilno.
Njegova življenjska energija, delavnost in predanost so na kolesarje naredile velik vtis. Ob odhodu so izvedeli še eno zanimivost – v šali večkrat pove, da ga skrbi, komu bo stregel, ko bodo nekoč umrli vsi njegovi redni gostje.
Gostilno so zapustili z velikim spoštovanjem do človeka, ki dokazuje, da leta niso ovira za delo, dobro voljo in veselje do življenja.
Dan so zaključili v hotelu Park v Doboju. Tretji dan so prekolesarili 104,6 kilometra, premagali približno 270 višinskih metrov in dosegli povprečno hitrost 22,3 km/h.
Prvi gostje v lokalu v Maglaju in nepričakovan izziv na poti
V torek, četrti dan potovanja, so se na pot odpravili nekoliko kasneje, saj so imeli v hotelu zajtrk. Cilj dneva je bila Zenica. Ker so vedeli, da jih čaka veliko krajših vzponov, so načrtovali nekoliko krajšo etapo.
Pot jih je vodila skozi slikoviti Maglaj ob reki Bosni, ki jih je spremljala velik del poti skozi Bosno in Hercegovino. Tam jih je prijetno presenetil lastnik lokala “Karabega Čikma,” ki je ravno zaključil obnovo stare stavbe, uničene med vojno.
Povabil jih je na kavo, predstavil zgodovino objekta in povedal, da lokal uradno odpira šele čez tri dni. Z nasmehom je dodal, da so njegovi prvi gostje in da je ponosen, ker prihajajo iz Slovenije.
Le nekaj kilometrov naprej jih je čakalo novo presenečenje. Zaradi obnove je bila cesta popolnoma zaprta. Pred njimi je bila odločitev – vrniti se skoraj 20 kilometrov nazaj ali poiskati način za prehod.
Previdno so sestopili s koles, jih enega za drugim potisnili čez približno štiri metre dolg lesen podest nad globokim gradbenim jarkom in po nekaj minutah zbranosti varno prišli na drugo stran. Nato so nadaljevali proti Zenici.
Takšni trenutki dokazujejo, da daljinsko kolesarjenje ni zgolj premagovanje kilometrov. Je zbiranje zgodb, srečevanje izjemnih ljudi, spoznavanje novih krajev in premagovanje nepričakovanih izzivov. Prav zaradi tega so takšna potovanja nekaj posebnega.
Četrti dan so prevozili 89,2 kilometra, opravili 523 metrov vzpona in dosegli povprečno hitrost 19,2 km/h.
Zadnji kilometri do Sarajeva in boj z zahtevnim terenom
Sledil je še zadnji dan njihove poti. Utrujenost se je že poznala, vendar jih je gnala misel na končni cilj – Sarajevo.
Po zajtrku v motelu Rezime v Zenici so krenili na zadnjo etapo. Pred njimi je bilo še 82 kilometrov in približno 650 metrov vzpona.
Kmalu jih je pričakal nov izziv. Zaradi lažje poti so morali ubrati obvoz, ki jih je pripeljal na približno pet kilometrov dolg makadamski odsek ob železniški progi. Pot je bila polna ostrih kamnov, močno zaraščena z akacijami in grmovjem ter skoraj neprehodna.
Večino tega odseka so morali kolesa potiskati, saj vožnja zaradi razmer ni bila mogoča. Druge primerne poti ni bilo, alternativa pa bi pomenila precej daljši ovinek in še več vzpona.
Ko so končno premagali ta zahteven del poti, je bilo veselje nepopisno. Pred Sarajevom so si privoščili še zadnjo skupno pijačo, nato pa jih je čakalo še približno deset kilometrov vzpona z okoli 400 višinskimi metri. Sledil je dolg spust proti središču Sarajeva.
V cilj so prispeli okoli 14.30, veseli, ponosni in zadovoljni, da jim je uspelo. Nastanili so se v hotelu tik ob Baščaršiji, naredili skupinsko fotografijo, si po krajšem počitku ogledali staro mestno jedro, večerjali in uživali v zasluženem večeru.
Naslednji dan so se s kombijem odpravili še na Jahorino, nato pa si ponovno ogledali Sarajevo in njegove znamenitosti. V petek je sledila pot domov.
Tradicija, ki se nadaljuje
S tem so uspešno zaključili že 12. tradicionalno skupno kolesarsko potovanje. V vseh teh letih so skupaj prekolesarili na tisoče kilometrov, spoznali številne ljudi, ustvarili nepozabne spomine in dokazali, da prijateljstvo, vztrajnost ter ljubezen do kolesarjenja ne poznajo meja.
Kam jih bo pot vodila prihodnje leto, še ne vedo. Eno pa je gotovo – tradicija se nadaljuje.
