Bolana hčerka in boj z birokrati

Če že nismo dobičkonosna davčna oaza, potem je naša državica na sončni strani Alp gotovo velika “oaza” nelogičnosti in neumnosti, ki jih krojijo bodisi politični zakonodajalci, bodisi njihovi izvajalci – birokrati.

Da je temu tako potrjuje tudi najnovejši primer iz Beltincev, kjer se 32-letna mamica Mateja Denša in njen partner Aleš Vori, z birokrati borita za zdravje in dostojno življenje svoje dobrih 16 mesecev stare hčerkice Amaje Denša Vori, rojeno 13. novembra 2014. Mama je  nezaposlena in prejema le okoli 200 evrov otroških dodatkov in nadomestila za nego otroka, saj so jo odpustili tik pred odhodom v porodniško. Zdaj ji kljub hudo bolni hčerkici bolniška ne pripada, čeprav je mala Amaja, ki je zaradi malignega očesnega tumorja ostala brez enega očesa. Ker pa ji grozi izguba tudi drugega očesa, mora Mateja  vsake tri tedne v ljubljanski UKC na kontrolo. Tudi oče, ker je edini zaposlen in prejema le okoli 600 evrov plače, ji ne more pomagati med potovanji v Ljubljano. Ker je pomanjkanje zelo veliko je težko razumeti ali država dejansko nima nobenih vzvodov, da bi družini pomagala. Ob tem se mama Mateja upravičeno sprašuje, zakaj ne dobi bolniškega staleža, saj le z eno plačo ne morejo preživeti.

CSD Lendava zavrnil prošnjo

Še dodaten šok je prizadel družinico, ki živi v najemniški hiši in si sedaj mora iskati novo, da je Center za socialno delo Lendava zavrnil prošnjo Amaje Denša za uveljavitev pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Najbrž bi resorna ministrica tudi tukaj dejala, da o tem mora odločati stroka, ne pa ulica, javnost in mediji, toda v obrazložitvi je napisana dejanska neumnost in nelogičnost. Kljub dokazano rakastem obolenju in izgubljenem očesu, so namreč napisali, da deklica “nima težke motnje v duševnem razvoju oziroma ni težko gibalno ovirana. Iz obrazložitve zdravniške komisije izhaja, da deklica ni spela, ni težko gibalno ovirana, ni težko umsko manj razvita zato DPID ne pripada…”. Še sreča je, da deklica ni še umsko in gibalno prizadeta, toda če ji starša, kljub svoji požrtvovalnosti, ne bosta uspela nuditi ustrezne pomoči, zdrave hrane in napitkov, potem se vse lahko še poslabša. Že sedaj menda vidi le 60 % in to na eno (levo) oko, na drugo pa čisto nič, čeprav tam pogosto, z rastem otroka, menjavajo protezo.

“Lahko je samo sram našo državo, da za vse imajo denar, našim otrokom in družina pa ne morejo ali še bolj nočejo pomagati. Kaj je najin otrok kriv, da je zbolel, saj ga ne morem odvreči. Mi smo se sprijaznili, da je naš otrok bolan in da potrebuje našo pomoč. Zato sva hvaležna dedkoma in babicama, ki nam v veliki meri pomagajo, da vsaj životarimo iz meseca v mesec,” pravi naša sogovornica, ki je prepričana, da bo deklica kljub vsemu še dolgo živela. “Zato ji bom stala ob strani in vseskozi bom sedela ob njej, pa če mi država kaj da ali ne. Raje sama ne bom kruha jedla, le da bom otroku pomagala. Med denarjem in zdravjem otroka, je vedno slednje na prvem mestu.”