Teorija izbire v psihoterapiji: kako naše odločitve vplivajo na odnose, počutje in vedenje?

Ko imamo občutek, da se nam življenje dogaja predvsem zaradi drugih ljudi, okoliščin ali dogodkov, hitro dobimo tudi občutek, da nad njim nimamo veliko vpliva. Teorija izbire izhaja iz drugačnega pogleda, saj se osredotoča na vprašanje, kaj v določeni situaciji dejansko lahko izberemo sami in kako naše vedenje vpliva na odnose, zadovoljstvo ter način, kako se odzivamo na težave.

Pristop je razvil ameriški psihiater William Glasser, njegovo delo pa je tesno povezano tudi z realitetno terapijo. Teorija izbire ne temelji na ideji, da lahko človek preprosto odloči, da bo odslej srečen, miren ali brez skrbi. Bolj jo zanima, kaj počnemo, kako razmišljamo, kako vzpostavljamo odnose in katere izbire nam pomagajo bolje zadovoljevati naše potrebe.

Kaj je teorija izbire?

Teorija izbire predpostavlja, da je naše vedenje usmerjeno v zadovoljevanje notranjih potreb. Ljudje se na iste dogodke lahko odzovemo zelo različno, ker nimamo enakih pričakovanj, odnosov, prioritet in predstav o tem, kaj potrebujemo za dobro življenje.

Po Glasserjevem modelu človekovo vedenje ni zgolj neposreden odziv na zunanje okoliščine. Med dogodkom in našim odzivom obstaja prostor, v katerem sprejemamo odločitve, pogosto tudi precej avtomatsko.

V psihoterapiji je pomembno predvsem to, da se pozornost ne ustavi pri vprašanju, kdo ali kaj je povzročilo težavo. Terapevtsko delo se usmeri tudi v to, kaj človek trenutno počne, ali mu to pomaga in katere druge možnosti ima na voljo.

Pet osnovnih potreb v teoriji izbire

Teorija izbire govori o petih osnovnih potrebah, ki naj bi v različni meri vplivale na naše vedenje. Gre za potrebo po preživetju, ljubezni in pripadnosti, moči oziroma občutku vrednosti, svobodi ter zabavi. Te potrebe imamo vsi, vendar niso pri vseh enako izrazite; nekdo lahko zelo visoko vrednoti svobodo in samostojnost, drugemu pa je pomembnejši občutek povezanosti, varnosti ali pripadnosti.

Prav razlike med potrebami lahko hitro postanejo vir napetosti v odnosih. Če eden od partnerjev potrebuje veliko bližine in skupnega časa, drugi pa veliko prostora in neodvisnosti, lahko oba vedenje drugega razumeta kot problem, čeprav v ozadju predvsem poskušata zadovoljiti različni potrebi.

Teorija izbire pomaga takšne razlike prepoznati brez avtomatičnega iskanja krivca.

Kaj pomeni notranja motivacija?

Ena ključnih idej teorije izbire je, da nas dolgoročno najbolj usmerjajo notranji motivi. Zunanje nagrade, kazni, pritiski ali grožnje lahko vplivajo na vedenje, vendar ne pomenijo nujno, da se je spremenila tudi človekova notranja želja.

To je še posebej pomembno v odnosih. Poskusi, da bi drugega prisilili v spremembo, pogosto povzročijo odpor, umik ali konflikt. Partnerja na primer ne moremo prisiliti, da si želi več bližine, prav tako ne moremo sodelavca prisiliti, da začne razmišljati tako kot mi. Lahko pa jasno povemo, kaj potrebujemo, postavimo mejo in se odločimo, kako bomo sami ravnali.

Teorija izbire zato veliko pozornosti namenja razliki med vplivanjem na drugega in poskusom nadzorovanja drugega.

Teorija izbire in zunanji nadzor

Glasser je kot enega pomembnih virov težav v odnosih opisoval psihologijo zunanjega nadzora. Gre za prepričanje, da lahko ali moramo druge ljudi pripraviti do tega, da se vedejo tako, kot menimo, da bi bilo prav.

To se lahko kaže skozi kritiziranje, obtoževanje, grožnje, kaznovanje, pritoževanje ali nenehno popravljanje drugega.

V vsakdanjem odnosu so takšni vzorci zelo pogosti. Človek lahko verjame, da bi se bolje počutil, če bi se partner spremenil, če bi ga sodelavci bolj spoštovali ali če bi se družinski član končno vedel drugače.  Težava je v tem, da vedenja drugega človeka nimamo pod neposrednim nadzorom. Večji vpliv imamo na svoje vedenje, odzive in odločitve.

To ne pomeni, da moramo sprejeti vse, kar drugi počnejo. Pomeni pa, da se vprašanje premakne iz »Kako naj ga spremenim?« v »Kaj lahko v tej situaciji naredim jaz?«.

Osebna odgovornost ne pomeni prevzemanja krivde za vse

Pojem odgovornosti lahko hitro zveni neprijetno, predvsem kadar človek doživlja težko življenjsko situacijo. Teorija izbire pa odgovornosti ne razume kot trditve, da smo sami krivi za vse, kar se nam zgodi.

Veliko dogodkov ni posledica naše izbire. Ne izbiramo izgube, bolezni, vedenja drugih ljudi, gospodarskih razmer ali številnih drugih okoliščin.

Terapevtsko vprašanje je predvsem, kaj lahko izberemo znotraj položaja, v katerem smo se znašli.

Človek tako ne prevzema odgovornosti za dejanje druge osebe, lahko pa postopoma raziskuje, kako se bo nanj odzval, katere meje bo postavil in kaj potrebuje za svoje nadaljnje življenje.

Takšna razlika je pomembna, saj teorija izbire sicer hitro postane napačno razumljena kot pristop, ki človeku pripisuje krivdo za njegovo stisko.

Ali lahko izberemo svoja čustva?

Ena pogostejših napačnih razlag je, da teorija izbire trdi, da lahko neposredno izberemo čustvo, saj v praksi stvari niso tako preproste. Težko si ukažemo, naj nas ne bo strah, naj ne bomo žalostni ali naj ne občutimo jeze, ker čustva niso stikalo, ki ga lahko poljubno vključimo in izključimo.

Več vpliva imamo na svoje vedenje in način razmišljanja. Če se spremeni to, kar počnemo, kako se odzivamo in na kaj usmerjamo pozornost, se lahko sčasoma spremeni tudi naše čustveno doživljanje.

Človek, ki je v konfliktu, morda ne more izbrati, da ne bo več jezen. Lahko pa izbere, ali bo kričal, se umaknil, povedal, kaj ga je prizadelo, ali poskusil konflikt rešiti drugače. Prav pri takšnih konkretnih odločitvah postane teorija izbire uporabna v psihoterapiji.

Kaj je “svet kakovosti?”

Pomemben pojem v teoriji izbire je tako imenovani svet kakovosti. Gre za notranjo zbirko predstav o ljudeh, odnosih, izkušnjah, vrednotah in okoliščinah, ki jih povezujemo z dobrim in zadovoljivim življenjem.

V njem so lahko predstave o idealnem partnerskem odnosu, družini, delu, prijateljstvu, življenjskem slogu ali o tem, kakšni bi morali biti sami.

Težave lahko nastanejo, ko je razlika med tem notranjim svetom in dejansko situacijo zelo velika. Človek si na primer želi bližnjega partnerskega odnosa, v resnici pa živi v odnosu, v katerem skoraj ni komunikacije. V psihoterapiji je lahko koristno pogledati, katere predstave človek nosi s sabo, katere so še vedno smiselne in katere morda povzročajo frustracije, ker jih poskuša uresničiti na način, ki ne deluje.

Kako se teorija izbire uporablja v psihoterapiji?

Pri terapevtskem delu je veliko pozornosti namenjene sedanjemu vedenju. Terapevta ne zanima samo, zakaj se je nekaj začelo, ampak tudi, kaj človek trenutno počne in ali ga to vodi bližje življenju, ki si ga želi.

Če se nekdo pogosto znajde v konfliktih s partnerjem, lahko skupaj pogledajo, kako običajno reagira, kaj želi s svojim vedenjem doseči in kakšen rezultat dejansko dobi. Človek lahko na primer zahteva pojasnila, ko občuti negotovost, vendar s tem pri drugem povzroči še več umikanja. Njegovo vedenje je razumljivo, rezultat pa je ravno nasproten od tega, kar si želi.

Teorija izbire v takšnem primeru ne išče hitre formule, ampak odpira prostor za vprašanje, ali obstaja drugačen način, s katerim bi lahko človek bolje poskrbel za svojo potrebo po bližini.

Teorija izbire v partnerskih odnosih

Partnerski odnosi so področje, kjer se principi teorije izbire pokažejo zelo jasno, saj konflikti pogosto nastanejo okoli poskusov spreminjanja drugega. Eden želi več skupnega časa, drugi več prostora. Eden pričakuje hitro reševanje konfliktov, drugi potrebuje čas, preden se lahko pogovarja. Če oba vztrajata, da mora drugi začeti delovati po njunih pravilih, se napetost običajno povečuje.

Teorija izbire spodbuja bolj neposredno razumevanje lastnih potreb. Namesto obtožbe »nikoli nimaš časa zame« lahko človek prepozna, da pogreša bližino in povezanost. To ne zagotavlja, da bo drugi njegove potrebe zadovoljil, lahko pa bistveno spremeni način komunikacije in omogoči bolj jasno odločanje o tem, kaj je v odnosu sprejemljivo.

Kaj pomeni kakovosten odnos?

V okviru teorije izbire imajo odnosi zelo pomembno mesto, predvsem potreba po ljubezni in pripadnosti. Velik del človeškega zadovoljstva je povezan z občutkom, da imamo odnose, v katerih smo sprejeti in povezani.

Za kakovosten odnos Glasserjev pristop poudarja vedenja, ki odnos ohranjajo: poslušanje, podpiranje, zaupanje, spoštovanje, sprejemanje razlik in pogajanje. Nasprotno ga pogosto slabijo kritiziranje, obtoževanje, pritoževanje, grožnje, kaznovanje in nadzorovanje.

To seveda ne pomeni, da v dobrem odnosu ni konfliktov, razlika je predvsem v tem, kako se z njimi spopadamo in ali ob nesoglasju še vedno ohranjamo osnovno spoštovanje do drugega.

Kje so meje teorije izbire?

Teorija izbire ponuja uporaben okvir za razumevanje vedenja in odnosov, ni pa razlaga za vsako psihološko težavo. Človekovo doživljanje je povezano tudi z zgodnjimi izkušnjami, travmo, telesnim zdravjem, nevrobiološkimi procesi, socialnim okoljem in številnimi drugimi dejavniki.

Prav tako ni smiselno vsake težave skrčiti na vprašanje, ali je človek sprejel »pravo odločitev«. Pri nekaterih stiskah je že sama sposobnost odločanja in delovanja močno omejena. Teorija izbire je najbolj uporabna takrat, ko nam pomaga prepoznati realen prostor vpliva, ne pa takrat, ko jo uporabimo za poenostavljanje kompleksnih težav.

Teorija izbire pomaga ločiti med tem, kar lahko spremenimo, in tem, česar ne moremo

Velik del psihološke stiske nastane prav na področjih, kjer si želimo nadzorovati nekaj, kar v resnici ni povsem v naših rokah. Lahko si želimo drugačnega odziva partnerja, več priznanja v službi ali spremembe vedenja bližnjega človeka, vendar teh odločitev ne moremo sprejeti namesto njih.

Teorija izbire usmerja pozornost k prostoru, kjer vpliv imamo: k lastnim dejanjem, načinu komunikacije, postavljanju meja in odločitvam o tem, kako želimo živeti.

Tak pogled ne odpravi težkih čustev ali zahtevnih okoliščin, lahko pa človeku pomaga jasneje videti, kje ima možnost izbire. V psihoterapiji je prav ta premik pogosto pomemben del procesa, saj namesto nenehnega poskušanja spreminjati neobvladljive okoliščine odpira vprašanje, kaj lahko naredimo drugače sami.

Pogosta vprašanja o teoriji izbire

Kdo je razvil teorijo izbire?

Teorijo izbire je razvil ameriški psihiater William Glasser. Njegovo delo je povezano tudi z razvojem realitetne terapije.

Ali teorija izbire pomeni, da smo sami odgovorni za vse, kar se nam zgodi?

Ne. Veliko življenjskih dogodkov ni pod našim nadzorom. Teorija izbire se osredotoča predvsem na naše vedenje in odzive znotraj okoliščin, v katerih se znajdemo.

Kakšna je povezava med teorijo izbire in realitetno terapijo?

Teorija izbire predstavlja teoretični okvir, realitetna terapija pa je terapevtski pristop, ki številna njena načela uporablja pri delu s klienti.

Ali teorija izbire zanika vpliv preteklosti?

Ne nujno. Pretekle izkušnje lahko pomembno vplivajo na naše sedanje vedenje, vendar je poudarek terapevtskega dela predvsem na tem, kaj lahko človek naredi v sedanjosti.

Pri katerih težavah se lahko uporablja teorija izbire?

Njena načela se lahko uporabljajo pri težavah v odnosih, konfliktih, nezadovoljstvu, odločanju in spreminjanju vedenjskih vzorcev. Primernost konkretnega terapevtskega pristopa pa je vedno odvisna od posameznika in njegovih težav.

Oglasno sporočilo