Ostalo

Ganljivo v Odrancih: Sodelavci in podjetje so se zavzeli za invalidnega sodelavca, Andreja Rotarja

53 letnemu Andreju Rotarju, o njegovem primeru smo že poročali, ko so mu po nenadni redki bakterijski bolezni zdravniki komajda rešili življenje -kljub temu je ta ostal brez nog in nekaj prstov leve roke, je sedaj pomagalo podjetje Carthago, kjer so ga po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaposlili za stalno in sodelavci, ki so zanj skupno zbrali krepko čez 7.000 evrov.




Ganljiva zgodba, ki vrača vero v življenje, se je pripetila v Odrancih, kjer so se sodelavci, Slovenci, Madžari, Hrvati… zavzeli za invalidnega prijatelja. Dandanes, ko vedno pogosteje slišimo in beremo žalostne zgodbe o zaničevanju in poniževanju delavcev, ki so pogosto le številka in hlapci, ki morajo polniti žepe lastnikov podjetij – kapitalistov, je prav dobrodošla zgodba iz Odrancev, kjer delodajalcu ni vseeno kaj se je (bo) zgodilo z njegovim zaposlenim, ki je dobesedno čez noč ostal brez obeh nog ter nekaj prstov leve roke. Gre za Andreja Rotarja, o katerem smo že pisali, ki ima ob vseh težavah še dva šoloobvezna otroka, doma v Turnišču pa nedokončano hišo. Mnogi bi v njegovem položaju najverjetneje obupali, toda Andrej ni.

Andrej z vedno več optimizma zre v prihodnost, do tega pa so ga pripravili tudi ljudje, ki ga obkrožajo in zato nas je v teh vročih poletnih dneh povabil na posebni dogodek, ki se je odvil pred vhodom v tovarno avtodomov Chartago v Odrancih, kjer je bil zaposlen za določen čas, a bo kljub hudi invalidnosti tam zaposlen še naprej. Andrej je lani hudo zbolel, vendar ni izgubil volje do življenja. Sodelavci so sedaj zbrali denarno pomoč, vodstvo podjetja Carthago pa ga je spet zaposlilo, čeprav bi ga lahko tudi odslovilo. Andreju možnost za vrnitev na delo veliko pomeni, saj kljub invalidnosti ne želi v pokoj.

“Ob očitnem pomanjkanju pozitivnih zgodb o medčloveških odnosih v gospodarstvu želim, da od blizu vidite in posredujete vašim bralcem, kako je tudi veliko podjetje lahko pozorno in občutljivo za težave svojih zaposlenih, tudi posameznikov. Kljub temu, da mi je 2.7.2019 potekla pogodba o zaposlitvi in bi podjetje lahko “ugotovilo” da me ne potrebuje več, so zame našli primerno delovno mesto. Kot storiš za nekoga, ki mu hočeš dobro. Poudariti moram, da se je pri tem osebno angažirala direktorica Sandra Županec in njena ekipa. Da je namen iskren, priča tudi dejstvo, da podjetje ni želelo posebne publicitete, šele na moje vztrajanje da je potrebno o tem obvestiti javnost so to prepustili meni.” nam je med drugim sporočil Andrej, in to je le del zgodbe. Ne le vodstvo podjetja, temveč tudi njegovi nekdanji in bodoči sodelavci so se zelo izkazali. V dobrem tednu dni, ko je stekla akcija zbiranja prostovoljnih prispevkov, so namreč zbrali skoraj 7.688,40 evrov, ki so jih sedaj izročili Andreju, ki nikakor ni mogel ostati ravnodušen, ganjeni pa so bili prav vsi prisotni, predvsem kakšnih 800 zaposlenih v tem pomurskem podjetju. Denar so zbirali z namenom, da pomagajo družini, ki jo je prizadela bolezen, s tem pa so tudi dokazali, da so pomoč sočloveku, solidarnost v nesreči in pripadnost zanje pomembne vrednote, ki te pogosto spravijo do solz.

In upravičeno so ganjeni in ponosni, tako nase kot na vse okrog sebe, kajti očitno so svoj delež, koliko so pač lahko, prispevali vsi, ne glede ali so to Slovenci, Madžari, Hrvati…, ki s skupnimi močmi in v velikem sožitju izdelujejo vrhunske avtodome. Solidarnost je namreč v tem hitrem tempu življenja postala prava redkost, in z njo se sedaj lahko pohvalijo v Chartagu iz Odrancev, kjer so leta 2004 začeli z le nekaj deset zaposlenimi, danes pa jih je kar 800. Že od nastanka podjetja, kjer se je v vseh dobrih petnajstih letih upokojil le en zaposleni, eno najuspešnejših pomurskih podjetij vodi omenjena Sandra Županec. Prav ona je najbolj zaslužna, da se je Andrej pred leti zaposlil v tem podjetju, še posebej, da mu sedaj ni prekinjena pogodba o zaposlitvi, čeprav je brez obeh nog in praktično brez ene roke. O Andreju pa med drugim pove: “Entuziazem, optimizem in volja do življenja žari, zato sem vesela, da smo ga sprejeli in da bo še naprej med nami. Posebej sem zadovoljna, da so ga tako močno podprli vsi sodelavci, in se je zbral lep kupček prostovoljnih prispevkov. Mislim, da je zelo dober občutek, če imaš ob sebi ekipo, ki te podpira, se ti ne odreče, ampak piše zgodbo o uspehu s tabo naprej. Gospod Andrej je občudovanja vreden človek, poln entuziazma, optimizma, in vse to pooseblja tudi naše podjetje,” pove med drugim direktorica, ki je razložila, da je Rotar pred boleznijo v podjetju opravljal delo CNC operaterja, po novem pa bo delo nadaljeval na oddelku za planiranje in krmiljenje proizvodnje na delovnem mestu referenta.

“Niti en trenutek nisem razmišljal, da bi se upokojil in vse okrog sebe opazoval samo preko interneta in televizije. Moja vizija za prihodnost se ni spremenila, kljub temu, da sem telesno povsem drugačen. Zato mi še več pomeni dejanje, ki smo ga tokrat bili deležni v Chartagu. Zato hvala vsem, od direktorice do vsakega posameznega sodelavca,” je s solznimi očmi dejal Andrej, ki je v Odrance pripel v spremstvu žene Eme, profesorice slovenščina na OŠ Turnišče, hčerke, 20-letne Eve, ki je končala 2. letnik študija farmacije v Ljubljani, in 18-letnega sina Domna, ki bo septembra začel obiskovati 4. letnik gimnazije v Ljutomeru. Andrej se je sodelavcem zahvalil za finančno pomoč, ki bo, kot je dejal, družini še kako prišla prav, več kot sam denar pa mu pomeni to, da ga hočejo sprejeti nazaj v delovno sredino. “Tistim, ki me od prej poznate in me danes po dolgem času spet vidite, sem morda videti grozno. Ampak jaz sem isti Andrej kot sem bil prej. Z mano se lahko pogovarjate na enak način kot ste se prej. Ni vam treba izkazovati nobenega sočutja, nobene posebne empatije. Če vam kaj ne bo všeč, kar bom rekel ali naredil, mi to lahko poveste tako kot do zdaj. Želim, da naši odnosi ostanejo takšni kot so bili prej, bili pa so zelo dobri. Vesel sem, da se bo to tudi nadaljevalo,” je Andrej ganjeno spregovoril sodelavcem, ki so se ob predaji pomoči v velikem številu zbrali na dvorišču podjetja.

Glede prostovoljnih prispevkov, pa: V skrbi, da bo zbiranje potekalo po pravilih, so pobudo za akcijo zbiranja pomoči predstavili tudi direktorici podjetja Sandri Županec. “Od takrat, ko smo dali pobudo in do danes je trajalo teden dni. Zelo sem bil presenečen, da smo bili pripravljeni tako hitro to izvesti,” je povedal Peter Laci, delavski zaupnik in pobudnik akcije, ki je Andreju izročil simbolični ček. Poudaril je še, da so prostovoljne prispevke darovali vsi zaposleni ne glede na to, v kakšnem položaju je kdo in od kot prihaja, in da je zato tudi zbrani znesek takšen, da so lahko vsi zadovoljni.

Življenje se mu je čez noč obrnilo na glavo

Sicer pa, kako kruta je lahko usoda, ki ti nenadoma, kar čez noč, življenje obrne na glavo, so se prepričali že mnogi izmed nas, ali naših bližnjih. In da življenjska barka včasih ne pluje po naših željah in načrtih, se je v najbolj žalostnem slogu prepričal tudi 53-letni Andrej Rotar. Človek, poln elana, energije, športnega in življenjskega duha, je dobesedno čez noč, iz povsem zdravega in zelo aktivnega človeka, postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se oče dveh otrok nikakor ne želi vdati usodi in se bori praktično kot da se mu ne bi nič zgodilo. Velik borec, ki sta mu šport in rekreacija vse življenje redna spremljevalca, ne želi biti invalid odvisen od kogarkoli. Andrej, po poklicu gradbeni tehnik, se je rodil 3.7.1965 v Ljubljani, pred dobrima dvema desetletjema pa se je z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. V Ljubljani je bil dobrih 10 let zaposlen v lesni tovarni kot tehnolog, po preselitvi v Prekmurje pa je bil 10 let podjetnik v kmetijstvu nato pa več let v različnih gradbenih podjetjih kot delovodja. Nato je bil zaposlen v podjetju Carthago, toda že od začetka lanskega aprila je v bolniškem staležu, zaradi redke bolezni, ki se imenuje fulminantna meningokokcemija z multiorgansko odpovedjo.

“Zbolel sem 2. aprila 2018, tako rekoč čez noč. To je bil velikonočni ponedeljek. Še v soboto popoldan sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Vzrok za to bolezen je okužba z bakterijo meningokok. Kako je do okužbe prišlo se ne ve, prenaša pa se kapljično. Prenašalcev, ki ne zbolijo pa je baje zelo veliko. Lastnost te bakterije pa je, da napada predvsem zelo mlade, telesno zelo aktivne športnike. V moji starosti so taki primeri izjema. Napredovanje bolezni je zelo hitro, preživetje bolezni komaj nekaj nad 50%. Smrtni primeri se zgodijo v roku enega dneva od izbruha bolezni,” razlaga skromni Andrej, ki se najhujšega obdobja (prvega meseca) svoje bolezni ne spominja, ker je bil v umetni komi, pozneje pa je zaradi amputacij pod vplivom zdravil in analgetikov okolico zaznaval precej abstraktno.

Zdravniki so mu sicer dejali, da je bil odziven in je po svojih zmožnostih komuniciral z njimi, sam pa se tega na spominja. “Kar vem iz tega obdobja, so mi povedali zdravniki in svojci. Ob izbruhu bolezni sem bil najprej prepeljan v bolnišnico Murska Sobota. Tam so me naslednji dan pripravili za transport v UKC Ljubljana, Infekcijska klinika, kjer sem preživel 10 tednov na intenzivnem oddelku. Med zdravljenjem bolezni sem bil v umetni komi, kar je trajalo približno tri tedne. Prišlo je do odpovedi delovanja notranjih organov, zato sem bil priklopljen na vse mogoče podporne sisteme. Po ozdravitvi sem popolnoma oslabel in izgubil večino mišične mase. V prvem tednu sem imel zastoj srca in šele četrti poizkus oživljanja z defribliratorjem je bil uspešen. Imel pa sem tudi zelo nizek krvni tlak, tako da okončine niso bile prekrvavljene. Posledica napada bakterije in nizkega krvnega tlaka je bila, da se je na nogah in na prstih rok pojavila gangrena. Potrebna je bila amputacija obeh nog. Najprej obe nogi pod kolenom 23. aprila. Ker pa se je gangrena razširila tudi na kolena je bila opravljena nadkolenska amputacija desne noge 2. maja, potem pa še leve noge 7. maja,” brez pomislekov o svojih najhujših travmah razlaga Andrej.

S tem se je intenzivno zdravljenje nekako končalo, nastopil pa je čas vračanja v realnost. Po amputacijah je Andrej seveda bil kar nekaj časa zmeden, ni imel občutka za čas, slabo je ločil realnost od domišljije in sanj. Čeprav je CT pokazal normalno aktivnost možganov, pa zdravniki dolgo niso vedeli, kakšne posledice je bolezen pustila na možganih. Šele nekako sredi lanskega maja se je toliko zavedal, da je spoznal svojo situacijo. “V bistvu me kruta realnost ni prizadela toliko, kot bi pričakoval. Ne vem koliko je bila to posledica ‘razpoloženjskih’ zdravil, koliko pa mojega karakterja, želim pa verjeti, da je prevladalo to drugo. Imel pa sem veliko podporo in spodbudo v svoji družini in prijateljih, pa seveda v požrtvovalnem medicinskem osebju. V tem obdobju sem bil popolnoma nepokreten. Nisem se mogel niti samostojno obrniti na postelji. Z mano so se začele ukvarjati fizioterapevtke, ki so me poizkušale vsaj malo razgibati. Osmega junija so me premestili na oddelek Plastične kirurgije UKC Ljubljana, kjer so mi premestili kožo na stegnih, kjer so bile med amputacijami nog odstranjene površinske nekroze. Proti koncu junija (26.6.2018) so me premestili na negovalni oddelek bolnišnice Murska Sobota, kjer sem preživel en mesec. Tu so me fizioterapevti in delovni terapevti toliko usposobili, da sem bil sposoben samostojno opravljati osnovna opravila osebne higiene in premeščanja na posteljo in na invalidski voziček. Po dobrem mesecu dni (3.8.) pa sem po dolgih štirih mesecih odšel domov, kar je bil zame nepozaben čustveni dogodek,” se kronološko dogajanja spominja naš sogovornik.

Ni pa bil dolgo doma, kajti že 13.8. je odšel na rehabilitacijo v URI Soča Ljubljana, kjer so ga s fizioterapijo, delovno terapijo in ostalimi dejavnostmi pripravili na samostojno in vsaj v večji meri neodvisno življenje. In po tej terapiji je bil sposoben poskrbeti zase v smislu osebne higiene, oblačenja, prehranjevanja… Tam je tudi prvič preizkusil ročno kolo, ki ga je takoj zasvojilo. Terapija je trajala en mesec, domov pa je odšel pripravljen za samostojno rehabilitacijo, predvsem na pridobivanju gibljivosti, moči in vzdržljivosti. Nabavil si je različne telovadne pripomočke, od uteži različnih tež, elastik, žog,… skoraj celi fitnes studio. Vaje je delal od 3 do 5 ur dnevno, v bistvu jih dela še vedno. S pomočjo prijateljev si je kupil tekmovalno ročno kolo, ki pa je bilo čez zimo na trenažerju. Na terapije v URI Soča se je odpravil spet 21.1.2019, ko je bil poudarek na hoji s protezami. Izdelali so mu namreč začasne proteze, s katerimi je pod nadzorom fizioterapevtov ponovno “shodil.”

“Hoja z dvema nadkolenskima protezama je peklensko naporna. Fizioterapevti so mi rekli, da je poraba energije s tako hojo 3x tolikšna kot z zdravimi nogami. Moj občutek je bil, da še več, ampak oni že vedo. Napravili so mi testiranje dihanja in EKG pod obremenitvijo, ker se je internistka bala, da moje srce ne bo zdržalo. Tako kot to delajo vrhunskim športnikom, in rezultati so bili odlični. Do 22.3., ko so me poslali domov, sem s pomočjo hodulje že lahko samostojno brez pavze prehodil nekaj sto metrov. Ob končnem testiranju so mi rekli, da marsikdo z eno podkolensko amputacijo ni dosegel tega, kar sem jaz z dvema nadkolenskima. Terapije se bodo še nadaljevale. Ker pa hoja ni moj edini cilj, sem v URI Soča in v Murski Soboti izvajal z delovno rehabilitacijo s ciljem, da si najdem ustrezno službo. Želim ostati aktiven član družbe, tako poslovno kot socialno. In sedaj so me razveselili iz mojega Chartaga,” nam je zadovoljno povedal Andrej.