Danes je državni praznik, združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
Pred 101 leti se je na ljudskem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Današnji praznik, združitev Prekmurcev k matičnemu narodu, praznujemo od leta 2006.
Prekmurje je bilo kar 900 let zunaj matičnega, slovenskega ozemlja. V okviru Avstro-Ogrske je po njenem razpadu pripadlo kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Tako so odločili na Pariški mirovni konferenci. del Prekmurcev, danes Porabskih Slovencev, je ostalo na Madžarski strani, saj je za mejo obveljala razvodnica med Muro in Rabo.
Prekmurje so jugoslovanske čete brez boja zasedle 12. avgusta, leta 1919. Za praznik so izbrali dan, ko je oblast od vojaških oblasti prevzel civilni upravitelj. To se je zgodilo v Beltincih 17. avgusta 1919 na množičnem ljudskem zborovanju. Današnji datum je sicer že od leta 1997 tudi občinski praznik Občine Beltinci.
Tega se Prekmurci premalo zavedamo
Do prelomnega dejanja je, ob zelo domišljenem pristopu dr. Matije Slaviča, izvedenca za Prekmurje, sicer Prleka, a po babici tudi Prekmurca, torej prišlo v Parizu, ko je bila z naknadnim sklepom vrhovnega sveta mirovne konference večina ozemlja, kjer je v Ogrski živelo večinsko slovensko prebivalstvo, to je današnje Prekmurje, naknadno priključeno novi skupni državi SHS. A žal ne vse ozemlje, kajti Porabje je, vsem prizadevanjem navkljub, ostalo zunaj meja nove domovine slovenskega naroda.
Glavno in največje delo pa je bilo v prelomnih časih in že stoletja pred tem opravljeno tukaj, doma. Opravili so ga slovenski narodni buditelji – od Jožefa Klekla st. in njegovih sodobnikov do bolj ali manj znanih predhodnikov, od obeh Küzmičev do Košiča, Ivanocija, Küharjev, Baše, Klekla ml., Jeriča in mnogih drugih.
O tem so v preteklih desetletjih učeni možje in žene naše krajine že mnogo zapisali. Toda, ali informacije o teh dogodkih in njihovo sporočilo dovolj odmevajo med nami Prekmurci? Ali se dovolj zavedamo pomena dejanj in opravljenega dela naših narodnih buditeljev in braniteljev, ki so skozi stoletja med preprostim slovenskim življem na levem bregu Mure širili in ohranjali slovensko govorjeno in pisano besedo ter narodnostno pripadnost? Ali dovolj vemo in se zavedamo pomena dogodkov izpred devetih desetletij ter desetletij pred tem, pa tudi potem?
Veliko so takrat postorili Jožef Klekl st. in somišljeniki, od veličastnega proslavljanja priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, s ključnim shodom, kot smo že napisali, 17. avgusta 1919 v Beltincih, do širjenja veselih in spodbudnih novic (Prekjezeroletno robstvo konec jemle.) med ljudmi z Novinami in drugimi tiskovinami v prekmurskem slovenskem jeziku.
