Žižki: Kanadski Prekmurec Ferdinand Godina praznoval 80. rojstni dan in v gostilni podaril več kot 600.000 evrov
Zvezde in boginja Fortuna mnogim Slovenkam in Slovencem niso namenile usode, da bi v Ameriki, Avstraliji, Združenem kraljestvu ali kjerkoli drugje imeli nadpovprečno bogate strice ali tete, po možnosti brez najbližjih naslednikov, ki v svojem tretjem življenjskem obdobju delijo sadove svojega več desetletnega pridnega dela. Prav to je doletelo številne Godinove in njihove potomke iz Dolnje Bistrice, čigav daljni sorodnik je bil tudi slovenski pisatelj in urednik Ferdo Godina, rojen kot Nandor Godina (Dolnja Bistrica, 17.10.1912 – Ljubljana, 14.07.1994).
Podobno kot že v prejšnjih letih je Ferdinand, ki je ponosen na Slovenijo, tudi letos prišel v svojo prvo domovino s posebnim namenom. Poleg obiska številnih sorodnikov je namreč v domačem okolju, v soboto, 13. maja, praznoval 80. rojstni dan. Zabava ob rojstnem dnevu se je odvila v gostilni Žabjak v Žižkih, med več kot 70 gosti, sorodniki, prijatelji, sosedi ter zaposlenimi v gostilni in muzikanti. To sicer ne bi bilo nič posebnega, če ne bi v nekem trenutku po gostišču dobesedno leteli ameriški zelenci, pri čemer je lastnike zamenjalo (preračunanih) najmanj 600.000 evrov. Z radodarnim slavljencem smo se tako pogovarjali na domačiji njegovega brata Matije v Dolnji Bistrici, kjer se je Ferdinand kot šesti otrok (po pet fantov in deklet) rodil Matiji in Rozini Godina. Danes jih živi še osem, po dva v Prekmurju in Nemčiji, štirje pa v Kanadi.
Naš sogovornik, ki si sicer nikoli ni ustvaril družine in tako nima otrok, nam je razložil, da se je po končani osnovni kot vajenec odpravil učiti za zidarja, a je po prvem letniku, zaradi zdravstvenih razlogov, moral spremeniti smer. Zaradi zdravstvenih težav se je pozneje izognil tudi služenju vojaškega roka. Postal je administrator in se zaposlil v nekdanjem ČZP Delo, kjer je bil kurir. Svetovali so mu naj s šolanjem nadaljuje, da bi dobil boljšo službo, a se je leta 1967 odločil za odhod v Avstrijo, a se je po osmih mesecih s pomočjo starejšega brata odpravil v Kanado. Najprej se je za kratek čas zaposlil v tekstilni tovarni v Montrealu, kjer je prejemal le 45 centov za uro dela, zato je že po dveh mesecih odšel v Toronto, kjer je bilo veliko bolje. Bil je med veliko Slovenci, imajo celo dve slovenski katoliški cerkvi, služil je dobro a je seveda tudi veliko in pridno delal. Znova je bil tudi vajenec, za kar mu ni žal, saj se je naučil veliko, zlasti varjenja različnih materialov, kar je za veliko industrijsko mesto bilo zelo pomembno. Sploh pa je svoje znanje veliko izpopolnjeval in ko se je zaposlil v rafineriji nafte je njegovo plačilo znašalo 65 dolarjev na uro.
Denarja je bilo vedno več in tako se je odločil za nakupe nepremičnin, najprej blok z osmimi stanovanji, čez nekaj let nov blok s 15 stanovanji. Vse to je sam vzdrževal in oddajal v najem ter odlično služil. Kljub temu je za razširitev posla najel večje dolgoročno posojilo, da je lahko kupoval nepremičnine, jih uredil in prodal po višji ceni. S prodajo hiš je zaslužil okoli 2.000.000 dolarjev, nekaj denarja pa tudi od drugih nepremičnin. Sploh pa se je Ferdinand odlično znašel v poslovnem svetu, pokazal pa je, da so Slovenci pridni in delovni. “Čeprav sem imel veliko dela sem pogosto prihajal v Slovenijo in ponosen sem na to. Tako je bilo tudi tokrat, ko sem želel med žlahto proslaviti okrogel življenjski jubilej. V Žabjak, k Ančki in Stanku Tibautu je prišlo več kot 70 sorodnikov ter nekaj prijateljev in sosedov. Zraven je bil tudi moj prijatelj iz Kanade, odličen vodovodni inštalater Janez Plohl, s katerim sem prijatelj že 55 let, prišel pa je iz Markovcev na Dravskem polju. Na praznovanju rojstnega dneva je bilo enkratno,” nam je razlagal slavljenec Ferdinand, ki je s svojimi “zelenci,” spremenjenimi v evre, poskrbel za nepozabno slavje.
Najprej je poskrbel za bogat srečelov, kjer so vsi gostje (in gostitelji v gostilni) ob prihodu, poleg aperitiva, prejeli brezplačno srečko, katere so pozneje žrebali in prav vsi so prejeli lepe nagrade, večinoma vrednostne bone, tudi počitnice ipd. Posebnost je bilo “talanje” bankovcev po en ameriški dolar. Tisoč takšnih bankovcev je v štirih urah dela zvil v “kroglico” in jih je pozneje razmetal po mizah in med goste. “Eni so menili, da gre za smeti in se nejevoljno vse skupaj opazovali, drugi pa so ta “odpad” pridno pobirali. Nekateri so se križali, drugi so ostali brez besed. Na koncu so vsi pobirali kroglice in jih pozneje poravnali v bankovce,” je dejal Ferdinand, ki je za gostinske stroške, glasbo, srečelov, dolarske ‘kroglice’ in podobne drobnarije porabil vsaj 10.000 evrov. Toda, to je kaplja v morje proti tistemu kar je sledilo, saj je Ferdinand sedemnajstim sorodnikom razdelil kar 600.000 evrov. “Hvaležen sem jim, zlasti bratu pri kateremu prebivam, ko pridem v Slovenijo, da me spet sprejmejo. Zato sem bratoma in njunima družinama razdelil nekaj denarja,” je razložil Ferdinand, ki je najnižji znesek, 10 tisočakov, razdelil najmlajšim družinskim članom, daleč največ pa je prejel brat pri katerega družini živi, ko je v Sloveniji, ter bratova vnukinja, ki končuje fakulteto v Ljubljani. Ostali pa vmes, vsi po več deset tisoč evrov.
“Ni mi žal, da sem takšen kot sem. Če bi se spet rodil, bi želel biti enak. Moje življenje je bilo zelo pestro ne le na poslovnem področju. Za vse kar sem ustvaril in kar imam sem hvaležen svojim desetim prstom, seveda tudi sreči in iznajdljivosti. Hvaležen sem tudi svojcem, zlasti tukaj pri bratu, kjer me lepo sprejmejo vedno, ko obiščem svojo domovino Slovenijo, zato se jim skušam nekoliko oddolžiti. To je le začetek, kar se je zgodilo pri Žabjaku …” nam je ob slovesu zaupal dobrosrčni možakar Ferdinand, ki je očitno zadihal s polnimi pljuči, ni pa se pozabil zahvaliti osebju okrepčevalnice Žabjak v Žižkih, kjer so njemu in njegovim več kot 70 gostom odlično postregli z vrhunsko hrano in pijačo. Enako je zahvalil tudi domačim muzikantom iz glasbene skupine Marki. Ene in druge je prav tako dodatno nagradil.
