Se bo težko pričakovana ustanovitev pokrajin še dodatno zavlekla?

Vlada je na svoji minuli 11.redni seji sprejela mnenje o Predlogu zakona o ustanovitvi pokrajin, mnenje o Predlogu Zakona o financiranju pokrajin in mnenje o Predlogu zakona o pokrajinah. Vlada je omenjena mnenja poslala Državnemu zboru Republike Slovenije. Kot kaže, bi se ustanovitev pokrajin lahko dodatno zavlekla.

Državni zbor Republike Slovenije  je Vlado Republike Slovenije 7.7.2022 pozval k mnenju o Predlogu zakona o pokrajinah (ZPok), Predlogu zakona o financiranju pokrajin (ZFPok), 8.7.2022 pa še k mnenju o Predlogu zakona o ustanovitvi pokrajin (ZUPok). Predloge zakonov je v obravnavo predložil Državni svet Republike Slovenije (državni svet). Gre za vsebinsko medsebojno  povezane predloge, ki dajejo normativni okvir pobudi za ustanovitev pokrajin.

Vlada se je s predlogi navedenih treh zakonov seznanila in k vsakemu od teh sprejela mnenje, v katerem so natančno navedeni razlogi, zakaj predlogov zakonov ne podpira.

Vlada si prizadeva za pospešen razvoj vseh regij, pa vendar ocenjuje, da bo regionalizacija ob vseh izzivih, s katerimi se Slovenija sooča (svetovna varnost, energetska in podnebna kriza ter soočanje z epidemiološkimi razmerami zaradi civid-19,…) ta težko med prioritetami prihodnjega leta. Predlogi tako imenovane pokrajinske zakonodaje namreč spreminjajo in rušijo celotni sistem državne uprave, kot jo poznamo v tem trenutku. Vlada ocenjuje, da je trenutno nujna krepitev institucij regionalnega razvoja, ki jih imamo že danes, regionalnih razvojnih svetov in regionalnih razvojnih agencij, ki bi lahko opravljale razvojno funkcijo regij in pokrajin.

Vsebina vseh treh predlogov zakonov je medsebojno povezana, zato se v mnenjih k posameznim predlogom ni bilo mogoče izogniti nekaterim skupnim ugotovitvam. Kot omenjeno predlogi navedenih zakonov predvidevajo obsežno teritorialno, upravno politično in fiskalno decentralizacijo.

Z vidika nalog in pristojnosti na primer predlog zakona o pokrajinah predvideva zahtevno upravno politično reformo, ki bi zahtevala ne le ustanovitev novih upravno političnih struktur, pač pa tudi celovito reformo državne uprave. V procesu ustanavljanja pokrajin sta z ustavnega vidika posebej pomembni vprašanji ureditve pristojnosti pokrajin, ki se mora gibati med pristojnostmi države in pristojnostmi občine ter ureditve financiranja pokrajin, ki pa je v vsebinski soodvisnosti z dodeljenimi pristojnostmi. Določitev pristojnosti pokrajin je posebej zahtevno, saj morajo biti pristojnosti v skladu s funkcijo pokrajine, na drugi strani pa pravno čim bolj razmejene od pristojnosti države na eni strani in občine na drugi strani. Temeljno vodilo za decentralizacijo Slovenije je načelo subsidiarnosti in zakonodajalec mora jasno razmejiti pristojnosti med občino, pokrajino in državo, saj se bo le na ta način lahko ugotavljala obveznost in odgovornost centralne oblasti in decentraliziranih oblasti.

Pokrajine naj bi predvsem prispevale k skladnejšemu razvoju Slovenije, razvojne razlike med posameznimi območji v Sloveniji pa bi se morale zmanjšati. Zato bi morale pokrajine razpolagati z gospodarskimi, človeškimi in infrastrukturnimi viri za izkoriščanje lastnega razvojnega potenciala in temeljiti na tako imenovanem endogenem razvojnem konceptu. Ta se izvaja kot povezovanje notranjih razvojnih pobud po načelu od spodaj navzgor. Samo finančno samostojne in s fiskalno avtonomnostjo stimulirane pokrajine bi lahko dosegle želene učinke spodbujevalca razvoja v družbi.

Pokrajine naj bi opravljale le regionalne in ne tudi prenesenih državnih nalog. V Republiki Sloveniji državni organi s svojo teritorialno organizacijo zagotavljajo za prebivalce vse storitve, zato ni razloga, da bi te naloge prenašali na samoupravne lokalne ali regionalne oblasti. Pokrajin ob ustanovitvi ne bi smeli obremeniti z obsežnejšim izvajanjem državnih funkcij, temveč jim je treba  dati najprej njihovo regionalno vsebino, to so njihove izvirne naloge, ki omogočajo uveljavljanje interesov, ki se oblikujejo na regionalni ravni. Prenos državnih nalog na pokrajine ali na občine bi bil utemeljen takrat, če ne bi bilo že organizirane dobro delujoče mreže državnih organov po celotnem ozemlju Republike Slovenije. Pri prenesenih državnih nalogah namreč država ohrani regulativno in nadzorno funkcijo nad izvajanjem teh nalog, zato s samim prenosom na drugo oblast ne dosežemo samoumevne večje učinkovitosti ali manjših stroškov. Takšen prenos tudi ni decentralizacija nalog, temveč zgolj prerazporeditev na drug organ brez prenosa regulatornih pristojnosti, zato upravna teorija takšen prenos definira kot dekoncentracijo. 

Vlada ugotavlja, da v dosedanjih poskusih tudi ni bilo doseženo politično soglasje o tem, kakšne naloge naj bi opravljale pokrajine, predvsem pa, koliko naj bi jih bilo. Nenazadnje tudi rezultat in udeležba na posvetovalnem referendumu, ki ga je leta 2008 o prvem paketu pokrajinske zakonodaje razpisal Državni zbor, kažeta na to, da niti širša javnost pokrajin ni prepoznala kot dejavnik decentralizacije oblasti v državi. O predlogu je bil izveden posvetovalni referendum o območjih pokrajin v Sloveniji, njihovih imenih in o statusu Mestne občine Ljubljana. Udeležba je bila okoli 11 %.

Vlada ocenjuje, da bi bilo mogoče na regionalni ravni zagotoviti skupno izvajanje razvojnih nalog, kar je temeljna naloga regij. S krepitvijo funkcijskih regij bi vlada lažje dosegala zastavljeno razvojno vizijo Slovenije. Zato vlada podpira tudi iskanje možnosti v smeri krepitve že vzpostavljenih institucij upravljanja na regionalni ravni in funkcionalne regionalizacije tako, da se poveže delovanje že obstoječih oblasti z drugimi strukturami na geografsko zaokroženem območju.