Šakalov je v Pomurju vse več

V Pomurju in Podravju vlada v zadnjih dneh in tednih pravi mali preplah. Povzročili so ga šakali, ki so se zlasti po trditvah lovcev močno namnožili in ogrožajo, ne le srnjad in drugo divjad, temveč tudi čedalje bolj še drobnico, celo domače pse, nevarni pa naj bi bili tudi za ljudi, zlasti otroke.

Ubiti pes žal ni vse, a k sreči je v naravi veliko srnjadi in druge male divjadi, kar je zaenkrat kljub vsemu rešitev za ljudi in drobnico. V zadnjem času so tudi pogosta poročanja krajanov na širšem območju Pomurja in Podravja, kjer so že večkrat slišali šakala. Lovci zaradi povečane prisotnosti te živali, od pristojnega ministrstva pričakujejo sprejetje ustreznih ukrepov, ki bi omogočali odstrel šakalov, saj je ta sedaj prepovedan. Na to so že pred časom opozarjali denimo tudi na zboru članov LD Gornja Radgona, kjer je bilo omenjeno, da se v loviščih pojavlja dodatni sovražnik srnjadi – šakal, ki po njihovem mnenju tukaj sploh ne bi smel biti.

Lovska zveza Slovenije zato opozarja, da je šakalov pri nas vse več, kar postaja problematično. Posledično je tudi predlagala uvrstitev šakala med lovne vrste divjadi. S tem namenom se že izvaja monitoring šakala, s čimer bodo lahko ugotovili, kako velika je njihova populacija. Tudi v okviru 10. Lovskega dne pred dnevi je potekala okrogla miza, na kateri so predstavniki ključnih deležnikov izrazili uradna stališča institucij oz. ciljnih skupin, ki bodo omogočila sprejem strategije upravljanja s šakalom pri nas, o čem lahko veliko poved odličen poznavalec šakalov, naravoslovni fotograf Janez Tarman.

Zaskrbljenost lovcev s severovzhoda države je z dokazi podkrepil starešina Lovske družine Gornja Radgona, Milan Kolarič, katerega moti apatija odgovornih iz države, ki odločajo o staležu divjadi. Po njegovem se motita Zavod za gozdove in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, češ da je divjadi preveč ter da bi morali dvigniti plane. Nikakor ne more razumeti odločitve Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, češ da vse lovske organizacije v Sloveniji, morajo na enega srnjaka, izvzeti osem srn.

“Ti ljudje pozabljajo, da so v tem času srne breje in da je s tem izvzem še višji. S tem nespametnim početjem prihaja do nepopravljive škode in če bo takšna nesmiselna politika o izvzemu veljala še nekaj prihodnjih let, bo stalež padel za polovico ali še več. Zato bi morale lovske organizacije s skupnimi močmi opozarjati odgovorne. V naših loviščih pa je dodatni sovražnik srnjadi – šakal, ki tukaj sploh ne bi smel biti. To ni avtohtona žival, a je odstrel šakala vseeno prepovedan,” je razočaran Kolarič, ki je dodal, kako je v njihovih loviščih po prihodu šakalov, za 30 do 40 odstotkov manj srnjadi. “Šakali so se namnožili in zaradi tega ni v nevarnosti le srnjad, čigava okostja najdemo marsikje v naravi, temveč tudi druga divjad, katero šakali napadajo, tudi drobnico trgajo. Ob tem ne smemo pozabiti, da je šakal nevaren tudi za ljudi, saj gre za mešanca med volkom in psom, ki je zlasti ko je lačen, zelo nevaren,” trdi Kolarič.

Kakorkoli že, šakal se v Sloveniji redno pojavlja od sredine 1980-ih let. Zaradi vojn na področju Hrvaške ter Bosne in Hercegovine se je njihovo število pri nas povečalo in jih danes tako opažamo vse pogosteje, tudi na območjih, kjer jih prej ni bilo. Šakali so izjemno iznajdljive in prilagodljive živali, so mrhovinarji in plenilci ter so po življenjskem slogu podobni ameriškim kojotom. S svojimi dolgimi nogami in ukrivljenimi pasjimi zobmi so prilagojeni za lov majhnih sesalcev, ptičev in plazilcev, lotijo pa se tudi srnjadi, zlasti mladičev. Ker so mrhovinarji, vse pogosteje prihajajo tudi na dvorišča hiš in kmetij, kjer se odlaga različna odpadna hrana. Šakala videvajo lovci ob cestah, na robu gozda, v sadovnjakih blizu domačij in okoli kurnikov.