Primorci in Istrani v Prekmurju: 100 let kolonije Petišovci ter razvoj skupnosti v naseljih Benica, Pince Marof in Kamovci

Prva svetovna vojna se je bližala koncu. Razmere v begunskih taboriščih so bile vse težje. Primanjkovalo je hrane. Tudi življenjski pogoji so se slabšali. Ljudje v taboriščih so se borili za golo preživetje. Avstro-ogrska monarhija je razpadala. To se je videlo na vsakem koraku. Piše: Stanko Bensa, predsednik društva za ohranjanje tradicije, Primorci in Istrani v Prekmurju.

Po napadu Italije 25.maja 1915 leta in napovedi vojne Avstro-ogrski so se začeli hudi boji na Primorskem. Prva obrambna črta je bila reka Soča. Tako, kot je napisal primorski slavček, pesnik Simon Gregorčič že 1870 leta v svoji pesnitvi Soči “in Soča bo krvava tekla” se je to dejansko zgodilo. Na Soči je v hudih bojih umrlo milijon ljudi. Odvilo se je 12 hudih ofenziv. Kamen ni ostal na kamnu. Vse obsoške vasi so bile porušene do tal. Pred temi hudimi boji je Avstro-Ogrska umaknila civilno prebivalstvo v taborišča po Avstriji. Samo iz levega brega Soče so v taborišča odpeljali 80.000 Primorcev.

Zaradi nevzdržnih razmer v taboriščih je v marcu 1918 leta ljutomerska občina pokazala veliko solidarnost in pod svoje okrilje sprejela 14 primorskih družin. Razmestila jih je po kmetijah v okolici Ljutomera. Takoj po kapitulaciji Avstro-Ogrske 29. oktobra 1918 in izpraznitvi vojašnice v Borecih so zbrali vse bivše primorske taboriščnike v njihovi občini in jih naselili v izpraznjeni vojašnici. Zaposlitev so dobili v opekarni Boreci in pri kmetih. V vojašnici so dočakali leto 1921.

Ob koncu vojne je Slovenija skupaj s Hrvati in Srbi ustanovila novo državo, državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kasneje 3. oktobra 1929 so novo nastalo državo SHS preimenovali v kraljevino Jugoslavijo. Že 6 januarja 1919 je takratni regent Aleksander Karadžordževič, kasneje kralj, razglasil v celotni državi agrarno reformo, s katero so proti plačno razlastili vse velike veleposestnike. Veleposestniki so ohranili skupaj samo 200 ha vse zemlje, ostala razlaščena zemlja je prešla pod upravljanje agrarnih komisij. Zemlja je bila namenjena siromašnim kmetom in kmetom brez imetja. Na člana družine je tako pripadalo po 1 oral zemlje (0,57 ha). Pridobljeno zemljo so dobitniki morali odplačati v tridesetih letih.

Stanko Bensa

Primorski taboriščniki se po koncu vojne niso vsi vrnili na Primorsko, saj je ta bila okupirana od Italijanov, kot vojni plen. Za vstop v vojno proti Avstro-Ogrski si je Italija zagotovila z tajnim Londonskim sporazumom kompletno Primorsko, Istro in Dalmacijo. To so dokončno tudi dobili z Rapalsko pogodbo. Primorska je bila tudi popolnoma porušena. Italijani taboriščnike niso hoteli sprejeti, saj so trdili, da so to državljani bivše Avstro-Ogrske, ki pa je kot velika skupnost držav razpadla. Taborišča v Avstriji so se zapirala in ljudje so tavali ter niso vedeli kam. Postali so begunci. Eni so bili v Borecih drugi so se zatekli v begunsko taborišče Strnišče pri Ptuju, tretji so se nekako prebili na porušeno Primorsko in tam začeli obnavljati porušene domačije. Ti so kasneje dobili Italijansko državljanstvo.

Agrarna reforma v Prekmurju se je uradno začela 2. oktobra leta 1919, razglašena pa je bila 6 januarja 1919 na področju cele države SHS. Na področju Prekmurja so se v tem času dogajale tudi velike politične spremembe. Posebej v takratnem srezu Dolnje Lendave je bilo veliko agrarne zemlje. Na teh področjih je pred razlastitvijo gospodaril Dr. Pal Esterhazi. S sklepom agrarne reforme so ga razlastili za 16.000 oralov zemlje. Vsa ta zemlja je po pravilih agrarne reforme prešla na agrarno komisijo. Ta se je delila domačinom po pravilu, ki so vladali za agrarne upravičence. Posebej za tukajšnji srez je veljalo, da Prekmurci za zemljo ob Muri niso bili zainteresirani. To področje je z Rapalsko pogodbo 17. avgusta 1919 bilo odvzeto Ogrski in pripojeno Sloveniji.

Član agrarne komisije v Murski Soboti je bil Anton Štrekelj, Primorec, kateri je 20. maja 1920 predlagal, da se v agrarne upravičence vključi tudi primorske begunce. Kljub nasprotovanju lokalnih oblasti in pomembnega prekmurskega poslanca Jožefa Klekla se je prva Primorska skupina 1. junija 1921 naselila v izpraznjeni pristavi v sedanjo kolonijo Petišovci.

Sedem družin

Prispelo je sedem primorskih begunskih družin z 31 člani. Prišli so iz začasne nastanitve v Borecih iz stare vojašnice. Za njimi je v tem letu sledilo še dodatnih 7 družin, za tem pa je sledila prepoved zaradi lokalnih pritiskov in agitacije poslanca Klekla. Nadaljnje priseljevanje Primorskih beguncev se je ustavilo. Po letu dni moratorija na priseljevanje Primorcev se je zemlja lahko ponovno delila primorskim beguncem, namreč v tem času domačini niso želeli zemlje ob Muri zaradi velikih poplav. Po letu 1922, z zapiranjem begunskega taborišča v Strnišču pri Ptuju, se je v Petišovcih nadaljevala priselitev Primorcev in Istranov.

Drugi val priseljevanja v kolonijo Petišovci in ostale Primorske kolonije se je nadaljeval zaradi velikega fašističnega terorja na zasedenih področjih Primorske in Istre in zaradi zapiranja begunskega taborišča. Tako beležimo do leta 1934 skupno število priseljenih družin v kolonijo Petišovci skupaj 42 družin z 240 člani. Med njimi so bili tudi domačini in sicer 8 prekmurskih družin in tri družine madžarskih domačinov. Primorcev je bilo 22 družin in 9 družin iz Istre. Vsi skupaj so tako dobili 238 oralov zemlje na odplačilo 30 let. Povprečno je na družino odpadlo 5,6 orala zemlje. Po tem so nastale še kolonije Benica, Pince Marof, Kamovci in del Dolge Vasi. Skupaj se je, v okvirju agrarne reforme, v Prekmurje priselilo 125 družin v letih od 1921 do leta 1934, ko je bila agrarna reforma v kraljevini Jugoslaviji tudi zaključena. Skupaj so dobili 5,5% vse zemlje, katera je bila deljena v okviru agrarne reforme.

Skromno in težko življenje

Kolonisti so svoje življenje na pridobljeni agrarni zemlji začeli zelo skromno in težko. Prišli so iz taborišč v katerih so skupaj preživeli sedem let, brez imetja in brez sredstev za življenje. Z velikimi odrekanji in velikim trudom so si nekako izgradili skromen dom, nabavili nekaj živine in bili prepričani, da je njihovega trpljenja končno konec. Vendar ni bilo tako. Leta 1941 je nastopila druga svetovna vojna. Področje Prekmurja je prešlo pod upravo Madžarske države. Takoj po prevzemu upravljanja so bili vsi priseljenci v Prekmurje po letu 1918 razlaščeni. Odvzeto jim je bilo vse razen hiše in ohišnice. Tako so zimo 1941- 1942 preživeli z zalogami iz prejšnjega leta ali pa z hlapčevskim delom pri domačinih, a to ni bilo dovolj. 22 junija 1942 so vse Primorske in Istrske begunce skupaj skoraj 700 ljudmi izgnali v taborišče Šarvar na Madžarsko. Tam so preživeli naslednja tri leta. Po vrnitvi iz taborišča so našli svoje domove popolnoma izropane in uničene. Svojo vas in imetje so pričeli graditi ponovno. Naprej jih je gnala le primorska in istrska trma.

Prav je, da se ob tem jubileju, 100 let priselitve prvih Primorskih beguncev v Prekmurje spomnimo na njihovo trnovo pot in pokažemo na njihovo pokončnost, kako se brani slovenski jezik in slovenstvo.