Nov roman domačinke Olge Paušič, “Vohljači”

Pred dnevi je pri založbi Volosov Hram ugledal luč sveta nov roman domačinke Olge Paušič “Vohljači.” To je prvi avtoričin roman za odrasle, za mlade jih je spisala že več (Junaki, Skrivnosti, Osumljen). Sama pravi, da je bilo obdobje pandemije, zaprtost med štiri stene … čas, ko je življenje zastalo, idealna priložnost za ustvarjanje. Za pisanje pač potrebuješ mir, tišino, samoto, in v takšnih idealnih okoliščinah dobi domišljija krila. Tako se je rodil roman Vohljači, čigar naslov že rahlo nakazuje, da gre za kriminalko … Knjigo boste lahko vzeli v roke v Knjižnici Lendava ali si jo za domačo knjižno polico priskrbeli pri avtorici.

Spremno besedo je spisal Robert Titan Felix, ki ugotavlja: “Lendava. Lendavske gorice pravzaprav. Ena izmed »ulic« viničarij in vikendov, ki pa se je v modernem času prezidala v pravcato stanovanjsko naselje, kjer domujejo tudi prebivalci s stalnim prebivališčem. V ta za marsikoga prepoznaven dogajalni prostor je postavljena detektivka, ki je napisana na izjemno domiseln način, saj zaresna detektiva sploh nista tista prava detektiva, čeprav sta navsezadnje kljub vsemu prav onadva prava detektiva. Oznaka deluje komplicirano, vendar pa označuje osnovno razpostavitev odnosov v romanu, preko katerih deluje suspenz, za detektivko ključen element, kajti odnosi so v bistvu precej enostavni, a izjemno učinkoviti: nič hudega sluteč upokojenski zakonski par policija zaprosi, ali lahko iz njunega vikenda v goricah opreza za sosedom, ki ga sumijo nečednih aktivnosti, saj bodo iz njunega vikenda imeli najboljši pogled. Zakonski par seveda privoli, sosedove morebitne nečednosti pa vznemirijo njuno radovednost in ustvarjalnost, zlasti moškega dela para, tako da si ne moreta pomagati, da ne bi tudi sama malo oprezala – in na koncu celotno svoje intimno okolje nekako vpotegneta v oprezanje za sosedom, s katerim sicer tudi navežeta neposredni stik, a samoiniciativnim detektivom policija na koncu vendarle postavi mejo, in zadovolji njihovo radovednost, kolikor seveda sploh lahko, z resničnimi rezultati raziskave, ki seveda niso tako pompozni, kot so »domači detektivi« predhodno razbirali iz indicev, so pa po drugi plati precej realistični in verjetni glede na osnovno postavitev problema.

Ta zame precej domiselna in (za detektivko, namenjeno odraslim bralcem, v nasprotju s tisto »mladinsko«) tudi manj ustaljena postavitev detektivske pozicije, je v tem romanu učinkovita tudi zato, ker je nikjer ne zanese v skrajnosti, ampak je umerjena s stanjem na terenu, kakor ga poznamo in tudi prepoznavamo, čeprav se zavedamo, da pokrajina v romanu ni realna pokrajina, čeprav se na kako realno pokrajino lahko nanaša. V prvi vrsti se avtorica izogne temu, da bi lokalne Sherlocke Holmese naredila preveč idealizirane, da bi recimo detektivom pokazali pot do rešitve problema in jim morda celo očitali levite za neresno opravljanje dela, po drugi strani pa izkoristi humornost osnovne postavitve, ne da bi tudi tej plati dala peruti onstran resničnostne preverljivosti. Kajti osnovna linija suspenza ni edini pramen tega romana, morda celo bolj pomembni so tisti, ki posegajo v intimne zgodbe posameznih udeležencev »iskanja rešitve problema«, in ki se prav tako odlično uležejo v zgodbo, tako da se v razrešitvi tehtnica pozornosti prevesi k tistemu delu romana, ki bi ga žanrsko lahko uvrstili v družinski roman, in ki romanu doda bolj kompleksno poanto, kot bi sicer samo razrešitev zapletov s sosedovim nepridipravom omogočala (od česar pa seveda ne smem izpostaviti več, kot je bilo rečeno, kajti to je vendarle detektivka, in morilec ne sme biti v spremni besedi razkrit, čeprav v tem primeru morilca … ne, naj bo dovolj! preberite, pa boste izvedeli!)

Odlično napisan, napet ter interpretativno bogat in tehten roman v vsakem primeru!”