Nekdanja sodelavca, tudi upokojenca, obiskala najstarejšega še živečega miličnika na območju UE Lendava
Člana kluba Maksa Perca, ki je klub upokojenih delavcev organov za notranje zadeve Pomurja Ladislav Bagladi in Zlatko Kuk, sta po sklepu Upravnega odbora kluba v Lendavi na Kranjčevi ulici obiskala 92-letnega Ivana Bakana, nekdanjega miličnika, ki trenutno velja za najstarejšega upokojenega delavca organov za notranje zadeve na območju UE Lendava.
Ivan je bil rojen 29. maja leta 1932 in sicer, kot je to bilo takrat običajno, doma. Svoje otroštvo je preživljal v Renkovcih, kjer je seveda tudi živel, osnovno šolo pa je obiskoval v Turnišču. Zaradi spleta okoliščin osnovne šole takrat ni zaključil, je pa za delo prijel še kot mladenič. Star je bil 16 let, ko je svojo prvo redno službo pričel opravljati pri takratni Vodni skupnosti. “Takrat smo gradili pregrado Bukovniškega jezera. Delo je potekalo ročno. Strojev ni bilo. Imeli smo krampe, lopate, motike in seveda samokolnice. Tam sem delal dve leti, pozimi dela nismo opravljali, saj je zemlja zmrznila,” svojo pripoved začne Ivan.
Po dveh letih dela na Vodni skupnosti, je leta 1949 je odšel daleč. V Kočevje, na eno izmed tamkajšnjih posestev. Opravljal je sezonsko delo, trajalo je pol leta, leta 1950 pa ga je pot zanesla v Maribor, na Tezno. Zaposlil se je v Metalni, tam je delal dve leti. Delo se mu, kot je dejal, ni dopadlo, saj je bilo fizično zelo naporno. Delo mu je tam uredil svak, ki je bil delovodja ene izmed skupin. “Tam so želeli, da bi šel na tečaj za varilca pa vse mogoče, pa sem se odločil, da se v tem ne vidim,” je dejal. Iz Maribora je odšel na Hrvaško, v Baranjo. Vnovič je šlo za sezonsko delo, ki je trajalo šest mesecev. “Tam sem opravljal mnogo del.”
Iz Baranje ga je pot zanesla nazaj v Slovenijo, v Dol pri Hrastniku. Delal je v rudniku. “V tistem času sta se tam gradila dva večja mostova in sem z drugimi sodelavci opravljal ročna dela. Delal sem skupaj s skupino iz rodnih Renkovcev, bilo nas je kakih 10. V jeseni so se omenjeni vrnili domov, mene pa so pregovorili, da ostanem. Pa sem ostal. Delal sem v betonarni, kjer smo vlivali betonske module. Tam pa se mi je žal pripetila delovna nesreča. Pretrgala se je jeklena vrv za dvig betona ter me udarila po glavi. Takrat sem izgubil zavest in po tem, ko sem okreval, sem se vrnil v rudnik. S sodelavcem sva nameščala podpornike. V Dolu pri Hrastniku sem delal skupno 3 leta,” je dejal sogovornik.
Ladislav Bagladi in Ivan Bakan
Po nepričakovanem dogodku postane miličnik
Kot je še povedal, so v Dolu pri Hrastniku stanovali v barakah, tam pa je živela tudi ena družina. “V bližnji drvarnici sem nekega dne naletel na zavoj bitumenske izolacije. To je kupil en izmed delavcev ter izolacijo v drvarnici shranil do dneva, ko se bo s slednjo odpravil domov. Najbrž je kaj zidal. Čez nekaj dni omenjeni zavoj izolacije opazim odvržen v bližnji travi, ga poberem in vrnem v drvarnico. Omenjeni zavoj si je seveda pripravil lastnik, da ga drugi dan pobere, ko bo šel na vlak, ki pelje proti domu. Ker zavoja tam ni bilo, je bila na kraj priklicana milica. Miličnik je takrat spraševal, med drugim tudi mene. Povedal sem kako je bilo, da sem zavoj izolacije v dobri veri vrnil v drvarnico. Miličnik je bil vidno zadovoljen ter pripomnil, da bi enega takega potrebovali. Pa sem šel,” je dejal.
Kot pripravnik miličnik je, po izpolnjenih papirjih, pričel službovati februarja 1960 v Dolu pri Hrastniku. Pripravniški tečaj je bil primoran opraviti v mescu dni. Takrat si lahko najprej pričel delati kot kontrola cestnega prometa. Takrat je tam službovalo pet miličnikov, žal pa je po treh mesecih službovanja, po spletu nesrečnih okoliščin, Ivanu umrla prva hčerka, triletna Zlatica. V tem času je Ivan v večerni šoli zaključil osemletko, ki je, spomnimo, ni zaključil v Turnišču.
Pot ga je, skupaj z ženo in otroki, zanesla v Velike Lašče. “Stanovali smo najprej pri svaku, tam pa sem tudi nadaljeval delo miličnika, a še pred tem sem končal miličniško šolo v Tacnu. Tamkajšnji komandir mi je na mojo prošnjo uspel priskrbeti stanovanje, kjer smo živeli šest let. Dodelili smo mi lastni varnostni okoliš, skrbel sem za varnost v kar dvajsetih naseljih. Risal sem celo lastne zemljevide, saj ni bilo enostavno, poti je bilo veliko. Največ sem obravnaval gozdne tatvine, vsak dan prometne nesreče, bila so tudi kazniva dejanja. Ceste so bile makadamske, delo sem opravljal peš ali pa, če je le šlo, na kolesu. Spomnim se, da sem neko noč bil dežuren, pripetila pa se je prometna nesreča. Postajo sem zaklenil in se peš, v snegu, podal do Turjaka. Pešačil sem torej kakih 10 kilometrov, morda kakšen kilometer več in prometno nesrečo tudi uspešno rešil. Za tem sem se peš vrnil nazaj na postajo. Takšnih in podobnih zgodb je ogromno.”
Zlatko Kuk se rokuje z Ivanom Bakanom
Ivan svojo zgodbo nadaljuje … “S komandirjem v Velikih Laščah se po spletu okoliščin nekako več nisva najbolje razumela, danes bi temu rekli da je izvajal mobing, tega seveda takrat še nismo poznali, dal sem odpoved in pričel delati v varnostni službi. Takrat je to bila državna služba, uniformirana, in se je opravljala le v nočnem času. Tako sem pričel delati v Ljubljani. Tja sem se vozil šest mesecev, delal sem nočno službo vsak dan, tudi med prazniki in ob nedeljah. Bilo je težje, kot sem si predstavljal in se, na prošnjo, vrnil med miličnike, tokrat v Dobrepolje. Tja smo se z družino tudi preselili. Tam sem delal dve leti, od leta 1966 do leta 1968.”
Sledi selitev v rodne Renkovce ter v novo službo na mejni prehod v Dolgo vas, penzijo pa je dočakal v Lendavi
Kot je v nadaljevanju dejal Ivan, se je ta z družino odpravil na dopust v rodni kraj in se pričel zanimati, ali bi morda lahko služboval kje v rodnem Prekmurju. “Naneslo je tako, da sem imel dve možnosti: Ali se odpravim v službo na nov mednarodni mejni prehod v Dolgi vasi, ta je bil odprt leto prej, torej leta 1967, ali pa v Beltince. Dobil sem službo v Dolgi vasi in sledila je selitev iz Dobrepolj v rodne Renkovce. V službo v Dolgo vas sem se nekaj časa vozil s kolesom, občasno pa sem živel tudi pri znancih v Lendavi, v Tomšičevi ulici in v službo v Dolgo vas tako hodil peš. Nekega dne me je med hojo v službo celo zbil avtomobil. Istega leta je na mejnem prehodu v Dolgi vasi pričel službovati tudi Ladislav Bagladi. V Lendavi smo pričeli graditi hišo, leta 1980 sem bil iz Dolge vasi bil premeščen na postajo v Lendavo, kjer sem leta 1982 dočakal penzijo,” je zgodbo zaključil Ivan Bakan.
Ivan Bakan
Klub upokojenih delavcev Ministrstva za notranje zadeve Maksa Perca je samostojno in nepridobitno interesno združenje kolegic in kolegov, ki so se upokojili v organih za notranje zadeve. Zlatko Kuk je nekdanji pomočnik komandirja v Lendavi, za tem pomočnik komandirja Ladislava Bagladija na mejnem prehodu v Dolgi vasi ter za tem zaposlen na Policijski upravi v Murski Soboti, kjer je zasedal delovno mesto mejnega inšpektorja. Ladislav Bagladi je vse do upokojitve bil komandir na mejnem prehodu v Dolgi vasi.
