Marija Tüške, umetnica ljudske obrti

Na prireditvi ob dnevu madžarske kulture, ki jo je v Kulturnem domu v Dobrovniku pripravil Zavod za kulturo madžarske narodnosti Lendava, so med drugim podelili najvišja priznanja s področja kulture za letošnje leto. Med nagrajenci je bila tudi Marija Tüške iz naselja Radmožanci pri Lendavi, ki je prejela posebno nagrado Györgya Zale, kot ljudska umetnica domače obrti.

Marija je že dolgoletna umetnica ljudske obrti in prav ona je naj svetlejši primer in varuh starodavne rokodelske ustvarjalnosti, saj je velika ljubiteljica vezenj na platno, prav tako kot njena mama Margit in hčerka Timea. Negovanje tradicije torej prehaja z matere na hči in s hčerke na vnukinjo. Med skoraj dvestotimi spretnostmi veziljami je kar težko izstopati. Je pa res, da Marija svojega slovesa ni pridobila z vezenjem, temveč z izdelovanjem izdelkov iz ličja. Korenine njene zgodbe segajo daleč v preteklost.

V Prekmurju, predvsem pa na dvojezičnem območju Hetiša so se kmetje morali preživljati s tistim, kar so na precej slabi zemlji uspeli pridelati. Predelovali so vse, še tako majhen del pridelka in celo celotne rastline. Tako so na primer iz koruznega ličja izdelovali, cekarje in torbe. Kot pravi Marija je to obliko ljudske umetnosti spoznala že v otroštvu, pri čemer je bilo za njo prvi stik s to dejavnostjo doma pletenje cekarjev in drugih naravnih izdelkov iz ličja, zato v sebi nosi in ohranja to ljudsko izročilo. V skrivnosti pletenja cekarjev je Marijo že v otroštvu vpeljala njena mama. Svoj čas so večje količine izdelkov spretnih prekmurskih kmetov odkupovali trgovci iz Lendave, Čakovca in Varaždina, ki so jih nato prodajali na zahodno tržišče. Tisti čas je trgovina s izdelki iz ličja zelo cvetela in uspevala.

Samo pletenje, prodaja in trgovanje s temi izdelki se je izplačalo tako ustvarjalcem, kot tudi trgovcem in njihovim kupcem. Toda v nekem obdobju se je končalo tudi to, posel je propadel, prav tako, kot je kasneje propadla bivša Jugoslavija. Marija in ostali izdelovalci cekarjev so se le s težavo sprijaznili z dejstvom, da njihovega znanja in spretnosti nihče več ne potrebuje. Ko pa je v Mali Polani davnega leta 1998 zaživela zadruga Pomelaj, ki zaposluje številne spretne rokodelce, je bila med njimi tudi Marija, saj je sodelovala v takratnem pilotnem projektu učenje rokodelcev, kjer je Marija svoje prekrasne cekarje izdelovala vse do leta 2004.

Pred 16 leti se je na taboru ljudske umetnosti v Szegedu na Madžarskem naučila še izdelovanja lutk iz koruznega ličja. Marija je tudi članica radmožanskega rokodelskega krožka in jo je spoznala tudi voditeljica tega krožka iz Madžarske. V umetnostni obrtnici je spoznala kako je nadarjena in spretna, zato jo je odpeljala v Hišo rokodelstva v Zalaegerszeg na Madžarsko, kjer je postala prva slovenska članica Rokodelskega društva Zalske županije. Navdušeno je obiskovala različne prireditve, tabore, izobraževanja, delavnice, kot na primer Binkoštni festival, praznik obrti v Budimpešti in festival buč.

Njeno neizmerno delo pri pletenju cekarjev je strokovna žirija Hiše tradicij leta 2011 nagradila z nazivom umetnica ljudske obrti. Leta 2015 je na razstavi  Živa umetnost dobila bronasto priznanje. Med leti 2009 in 2012 je na rokodelski akademiji v okviru projekta Interreg vodila delavnice pletenja iz ličja. Vsako leto vodi podobne delavnice tudi za učence osnovnih in srednjih šol. V okviru programa Nacionalnega inštituta za kulturo v Budimpešti in Rokodelskega društva Zalske županije je znova zaživel tudi radmožanski rokodelski krožek, katerega vodja je prav Marija Tüške. Niz njenih dejavnosti je neskončen in od časa trgovcev s cekarji iz Čakovca se je svet zelo spremenil je dejala umetnica Marija.

Čeprav gre za osebno dopolnilno delo je pri vezenju in pletenju cekarjev iz koruznega ličja že dobro  vpeta  v delo. Tako vsako spomlad posejejo nekaj arov koruze in v jeseni ko koruza dozori si pridobi material – koruzno ličje za pletenje svojih čudovitih naravnih izdelkov, ki iz pod njenih spretnih prstov skoraj vsak teden nastanejo novi izdelki. Za en pleteni cekar porabi okoli 15 ur dela. Pri svojem delu ima tudi različne lesne modele stare več kot 80 let katere je izdelal njen dedek, ki je bil kolar. Sicer pa je Marijo skozi leto moč srečati na različnih rokodelskih sejmih v Lendavi, Murski Soboti in na Madžarskem.

Poleg cekarjev, plete še različne košarice, okraske za različne priložnosti in izdelke za poslovna darila. Ob njenih prekrasnih jaslicah, različnih figurah ljudi in živali iz ličja in drugih naravnih materialov je ob pogledu na njene izdelke človek lahko samo očaran. Čeprav svoje bogato znanje in izkušnje s tega področja prenaša na mlajše generacije, predvsem hodi po šolah, kjer po svojih močeh in znanjem prenaša in ohranja dediščine preteklosti. Mojstrica Marija pravi, da bi morali po šolah temu področju posveti več pozornosti, mlade učiti ohranjanja kulturne dediščine, da  bi se otroci v šoli seznanili z tovrstno obrtjo, kajti otroci sploh ne poznajo ročnih spretnosti.

Obrt ročnih del se v Prekmurju in na Madžarskem v marsičem razlikuje. Tem naravnim izdelkom, ki jih izdeluje Marija bi bilo potrebno dati večjo vrednost. Na obisku nam je Marija povedala, da to ročno delo ni dovolj cenjeno, kajti s tem delom in narejenimi izdelki, ki jih naredi za trg se ne da preživeti, je potarnala letošnja nagrajenka nagrade Györgya Zale za kulturo.